Tenzyn Zöchbauer je sekretarka društva »Tibet Initiative Deutschland« (TID), ki je bilo ustanovljeno leta 1989 v Bonnu. Zöchbauer, rojena v Švici, je že kot mladinka soustanovila mladinsko društvo »Jugend Tibet« v Avstriji, ki se tudi danes zavzema za avtonomni Tibet. Njena mama Tseten Zöchbauer je ustanovila Tibeter Gemeinschaft Österreich. Tenzyn je študirala na dunajski univerzi na področju raziskave medijev in eventov. Pogovor o situaciji v Tibetu, tibetanskem aktivizmu in olimpijskih igrah 2022 v Pekingu.
V 1970. in 1980. letih je v Tibetu prišlo do številnih valov protestov in mnogi so morali zbežati iz Tibeta. Nekateri Tibetanci in Tibetanke, ki so že živeli v Nemčiji v eksilu, so skupaj z nekaterimi Nemci ustanovili iniciativo, da bi tematiki dali platformo. Cilj TID je prizadevanje za pravico do samoodločbe tibetanskega prebivalstva. Tibet je namreč v letih 1949/50 v nasprotju z mednarodnim pravom zasedla Kitajska. Tibetansko prebivalstvo so močno prizadeli represivni ukrepi in strategije asimilacije, predvsem pa t. i. »prevzgoja«, ki jo Kitajska razlaga kot »strategijo boja proti revščini«.
Vaša mati je Tibetanka, vaš oče je Avstrijec. Rodili ste se v Švici, doraščali v Avstriji in zdaj delate v Nemčiji. Kakšen odnos ima tibetanska diaspora do dežele Tibet?
Tenzyn Zöchbauer Diaspora je zelo raznolika. Nekatere osebe prihajajo še neposredno iz Tibeta, druge so prišle kot otroci v Evropo in doraščale pri evropskih družinah, nekateri pa pripadajo že tretji generaciji, ki živi v eksilu. Pri mnogih je eden od staršev tibetanskega porekla, drugi pa avstrijskega ali nemškega. Povezanost do dežele je odvisna od identifikacije in bližine do tega dela identitete.
Je pa tudi generacijsko vprašanje. Moja babica je npr. bila prepričana, da se bomo vrnili v svobodni Tibet. Generacija moja mame je potem dobila nalogo, prizadevati si za svobodo Tibeta. Ta generacija je bila tudi v javnosti zelo vidna. Moji generaciji pa se je reklo, da naj študiramo in koristimo možnosti, ki nam jih nudi evropski eksil. Torej gre bolj za socialni in finančni uspeh – za posameznika, družino in skupnost.
Mislim pa, da se želijo mnogi Tibetanci in Tibetanke prizadevati predvsem za ohranitev tibetanske kulture, za svobodo in osnovne človekove pravice. Rojena v Avstriji niti ne morem potovati v Tibet, da bi spoznala matično državo. Celo tukaj sem torej omejena v svobodi gibanja. V eksilu lahko le v zelo majhni meri spoznaš in živiš svojo kulturo. Odvisni smo od tega, kaj zgradimo v Avstriji. Interakcija in sodelovanje tibetanske skupnosti v Avstriji sta bistvena.
Tibet je v letih 1949/50 proti mednarodnemu pravu zasedla Kitajska. Kako ocenjujete aktualni položaj v Tibetu?
Položaj je slab. Ne moremo natančno reči, kaj se v Tibetu dogaja. To je najhujši aspekt v tej problematiki. Vsak stik z ljudmi v Tibetu, ki ni brezvezen pogovor, se kaznuje. Pogosto je posledica zaporna kazen. Informacije, ki jih imamo, so se »pritihotapile« iz Tibeta.
Leta 2008 so olimpijske igre potekale v Pekingu. Mnogo se je poročalo o protestih v Tibetu, ker je mnogo novinarjev iz vsega sveta zaradi olimpijskih iger bilo tam. Toda po igrah je Kitajska izolirala Tibet in deželo preoblikovala v najstrožje varovan zapor. Ni možnosti zapustiti deželo niti vstopiti vanjo. Tudi v Tibetu so povsod check-pointi, kjer morajo ljudje pokazati izkaznice. Za vsako pot je treba zaprositi pri uradih. Leta 2020 je Freedom-House-Report razglasil Tibet za eno najmanj prostih dežel na svetu.
V 1980. letih so mnogi Tibetanci in Tibetanke zbežali iz Tibeta ali so poslali čez mejo svoje otroke. Zdaj v bistvu ni več beguncev iz Tibeta, ker enostavno ni mogoče zapustiti dežele. Zadnje leto je le pet ljudi zbežalo iz Tibeta.
Pandemija je položaj še poslabšala. Komunistična partija Kitajske uporablja ukrepe proti koroni kot razlog za zaostreno izolacijo Tibeta. Tudi kaznovanje posameznikov razlagajo z domnevnimi kršitvami predpisov ob pandemiji.
Trenutno je v javnosti veliko diskusije o položaju uigurskega ljudstva, ki ga močno zaznamujejo represivne strategije Kitajske (npr. množične internacije, ukrepi za »prevzgojo« in povečan pritisk na uigursko diasporo). Položaja Uigurov in Tibetancev imata številne skupne značilnosti. Kaj si želite od mednarodne skupnosti?
Vemo, da so prizadete človekove pravice v Tibetu, avtonomni pokrajini Šindžiang-Uigur, južni Mongoliji itd. Kitajska grozi Tajvanu z vojno. KPK poskuša iz številnih ljudstev in kultur, ki živijo na tem območju, narediti homogeno kašo. Ljudje naj le ubogljivo in poslušno sledijo vladi. Ta dinamika je zelo nevarna in še huje – ni nova.
Velik problem je, da pozornost za te problematike na zahodu hitro mineva. Toda vlade morajo močno ukrepati proti protidemokratičnim tendencam in dejavnostim. Prebivalstvo to lahko podpira npr. z udeležbo na demonstracijah ali s podpisovanjem peticij. Če gremo mi kot TID z dolgo listo imen podpornikov in podpornic k vladi, potem imajo naše zahteve več teže. Toda navsezadnje se morajo posebno politiki zavedati dolžnosti do zatiranih ljudstev. Treba je uvesti sankcije proti Kitajski, ne le proti posameznikom, ki itak ne potujejo v Evropo.
TID se s kampanjo »Free me« zavzema za politične jetnike in jetnice v Tibetu. Nevladna organizacija «Tibetan Centre for Human Rights and Democracy« (TCHRD) govori o približno 2000 političnih jetnikih od leta 2008 naprej. Po katerih pokazateljih sklepate o bistveno višjem številu neodkritih primerov? Kakšen je položaj političnih jetnikov v Tibetu?
TID poskuša pokazati usode posameznikov in posameznic. Vedno spet slišimo, da v zaporu ravnajo z nekom bolje, če njegov primer doseže internacionalno pozornost. Ta pozornost izboljša možnosti, da bo zapustil zapor živ oz. bolj ali manj fizično nepoškodovan. Često se dogaja, da Tibetanci, potem ko so jih izpustili iz ječe, umirajo zaradi zdravstvenih posledic zapora. Teh smrti uradno ne štejejo in ne postavljajo v povezavo z razmerami v ječah ali z mučenjem.
Bivši tibetanski ujetnik Dhondup Wangchen je bil zaprt šest let in pol. Srečanje z njim je bilo zame nekaj posebnega, ker je bil prav on eden prvih jetnikov, za katere sem se zavzemala kot mladinka. On je eden redkih, ki mu je uspelo priti živ v inozemstvo. Pripovedoval je, da je v ječi trpel zaradi fizičnega in psihičnega nasilja, vzroka za aretacijo pa ni poznal. Ni smel imeti stika z družino ali z lastnimi odvetniki. Pripovedoval je tudi, da so ga v zaporu prisilili delati do 15 ur na dan. Ujetniki so izdelovali obleke za vojsko, igle za akupunkturo in steklo za nakit. Delo je zelo naporno in težko. Ujetnike so strašno kaznovali, če so naredili kaj napačnega.
S kampanjo »Free me« predstavljamo tibetanske politične jetnike. Redno posredujemo informacije na ministrstvo za zunanje zadeve in prosimo, da se naj pri pogovorih s kitajsko vlado pozanimajo za zdravstveno stanje teh oseb. To je edina pot, kako se aktualno lahko prepreči, da bi te osebe izginile brez sledi.
V Tibetu Kitajska že dolgo zasleduje cilj »prevzgoje«. Med drugim zatira tudi tibetanski jezik ter kulturo. Kaj so posledice te represije?
Cilj KPK je razbiti kulturo ter identiteto tibetanskega ljudstva in mu tako vzeti samostojnost. Jezik je centralni element vsake identitete. Tibetanski jezik je popolnoma drugačen od kitajskega. Besede so deloma močno povezane z budizmom. Preko jezika se ljudje naučijo budistične vsebine. Okoli milijon tibetanskih otrok je od petega leta naprej v kitajskih stanovanjskih šolah. To je isto, kar so storili z indigenimi ljudstvi v Kanadi in Avstraliji. Cilj je izkoreninjanje otrok in vzgoja v »ubogljive državljane kitajske republike«. Uradno sicer obstajajo dvojezične šole, v resnici pa so to le prostovoljni tečaji tibetanščine. Ko se otroci vrnejo domov, se pogosto niti ne morejo več pogovarjati s starimi starši, ker jezika ne obvladajo. Tako kultura korak za korakom izginja.
Sama govorim le malo tibetanščine. V Avstriji nisem imela mnogo možnosti, da bi se naučila jezika. Opažam, da mi to res manjka. Zaradi tega imam tudi težave, da se identificiram s tem delom svoje identitete. Manjka mi velik del kulture.
Od približno leta 2010 je aktivno tibetansko uporniško gibanje »Lhakar«. Strategija gibanja je, da tibetansko prebivalstvo vsako sredo na en ali drug način živi tibetansko identiteto. Kakšno vlogo igra to gibanje za tibetansko ljudstvo ter za diasporo?
To gibanje me zelo motivira. Generacije tibetanskih družin že živijo pod nadzornim in represivnim sistemom, ki zatre v kali vsak upor. Toda vseeno ljudjem vedno spet uspeva, da se z novimi in kreativnimi strategijami nenasilno upirajo. »Lhakar« pomeni »bela sreda«. Ljudje so si vzeli ta dan, da bi živeli lastno kulturo. V sredo so govorili tibetansko, oblekli tibetanske obleke, jedli tradicionalno hrano, obiskovali jezikovne in plesne tečaje itd. Zdaj pa številne dejavnosti »Lhakar« v Tibetu niso več dovoljene. Plesne tečaje Kitajska npr. ocenjuje kot »ilegalna druženja«. Leta 2021 so aretirali učiteljico, ki je vodila tibetanski jezikovni tečaj.
Leta 2022 bodo olimpijske igre spet na Kitajskem. TID se s kampanjo »No Beijing 2022« zavzema za bojkot iger. Kako hočete preprečiti igre v Pekingu?
TID se že nekaj let ukvarja s tem eventom. Vedno spet je inciativa poskušala prepričati tudi IOC (internacionalni olimpijski komite), da je napačno prirejati igre na Kitajskem. Zdi se mi neodgovorno, da dopuščamo, da komunistična partija Kitajske kontrolira, kaj naj javnost vidi od dežele oz. katere aktualne situacije in katere informacije so dostopne. KPK dostopne prostore imenuje »bubbles« (mehurčke).
