Koroški deželni glavar Peter Kaiser je v pogovoru za Novice spregovoril o vidni dvojezičnosti, šolstvu v pandemiji, razvoju osrednje Koroške in usihanju podeželja.
Kaj vas izpolnjuje z radostjo, kaj z obžalovanjem, ko se ozrete nazaj na leto 2021?
Svoja čustva rad odkrito kažem. V letošnjem letu me je izredno razveselil rezultat raziskave javnega mnenja. V tej je namreč kar 99 odstotkov Korošic in Korošcev navedlo, da je ali zelo zadovoljno ali zadovoljno z življenjem v deželi. Še bolj pa me radosti, da ta rezultat pokriva vsa področja življenja na Koroškem, šport, delo, sobivanje, od družbe in politike do verskih skupnosti. Kar pa obžalujem, je sleherna smrt v povezavi s pandemijo kovid-19, vsako razočaranje in vsako porušeno zaupanje, ki ga je povzročilo razpihovanje razdora v družbi s strani nekaterih politikov.
Imate strahove pred prihodnostjo, in če ne, zakaj ne?
Strahov pred prihodnostjo nimam, in sicer zato ne, ker nezlomljivo zaupam v nazadnje zmagujočo moč človeškega razuma. Drugi razlog je, da sem angažirani zagovornik enega najlepših citatov svetovne literature, katerega avtor je Ernst Bloch: „Upanje je zaljubljeno v uspeh, in ne v spodletelost.“ Tretji razlog pa je ta, da na Koroškem in po svetu poznam veliko izjemnih ljudi, za katere vem, da čutijo in razmišljajo podobno kot jaz.
Kako kaže Koroški v času pandemije v primerjavi z drugimi zveznimi deželami? Bi, gledano nazaj, storili kaj drugače?
Gledano za nazaj bi z današnjim znanjem vedno kaj storili drugače, z drugačnim poudarkom. Če me ne bi vpraševali danes, temveč na začetku poletja, bi vaše vprašanje verjetno spraševalo po tem, kaj počne Koroška drugače, da je v boju z virusom uspešnejša od dežel z veliko višjimi incidencami. Zdaj imamo visoko število obolelih na Koroškem, v pandemiji gre vedno en korak naprej, en korak nazaj, a tri reči bodo vedno imele prednost: reševanje življenj, sprostitev kapacitet za intenzivno nego v bolnišnicah, pa tudi edino orožje, ki ga v boju proti pandemiji trenutno imamo, cepljenje, ki mora biti zagotovljeno čim večjemu številu ljudi za varnost njih in njihovih bližnjih.
Pandemija je učinkovala tudi na razmerje med zvezo in deželami. Katere posledice bo imela za federalizem v Avstriji?
Če pogledam nazaj na skoraj dve leti pandemije, moram reči, da smo posebej dobro stali tedaj, ko so bile dežele tesno usklajene med sabo in z zvezo. Šibkejši smo bili tedaj, ko so se odločitve zveze sprejemale brez ozira na zvezne dežele. K bistvu federalizma po mojem spada, da se neguje to skupno oziroma ta skupnost (das Miteinander), ki za razliko od mnenja nekaterih ne predstavlja šibkosti, temveč je izredna moč v združevanju zvezne perspektive s perspektivo devetih dežel, ki so mnogo bližje človeku, njegovi življenjski stvarnost in njegovim problemom, kot pa bo kdajkoli uspelo biti tej stvarnosti blizu zvezi. Moč demokracije, moč sistema kakršnega Avstrija ima, je v nenehnem delu na izboljšavah.
Sicer bolj kot dežela Koroška za projektom „Twin City” Celovec-Beljak stojita obe navedeni mesti. Kljub temu Vas sprašujem, kako vidite za projekt, usmerjen k prepoznavnosti osrednjega prostora Koroške? Posebej v pogledu tega, da gre za mesti, ki zaradi obstoječe infrastrukture že tako beležita stalen prirast in razvoj, medtem ko podeželje izgublja prebivalstvo …
Gre za zelo pomembno temo. Seveda k bistvu gostote prebivalstva spada rastoči osrednji prostor. Mislim da to ni škoda, temveč priložnost za ne posebej veliko deželo, kakor je Koroška. Po drugi strani pa je ta osrednji prostor, če ga omejimo samo na Celovec in Beljak, preveč ozko zamišljen. Resnični osrednji prostor nastala vzdolž Baltsko-Jadranske osi, v našem konkretnem primeru med Gradcem in Podkloštrom. Novi osrednji prostori morajo imeti dobre povezave, ter kak milijon in pol ljudi v krogu kakih 40 kilometrov. Kar se pa tiče upadanja števila prebivalcev podeželja, pa ta ni povezan samo s svetovnim trendom seljenja ljudi s podeželja v mesta, temveč z večimi fenomeni na področju demografskega razvoja. Po eni strani je upad prebivalstva na podeželju posledica študijskega odseljevanja mladih, posebej žensk. Temu poskušamo nasprotovati z izgradnjo višješolskega, visokošolskega in univerzitetnega izobraževalnega sistema na Koroškem. Po drugi strani je tak razvoj povezan s tem, da imamo v primerjavi z generacijami pred nami vsi skupaj vse manj otrok, pa tudi s tem, da se priseljevanju bolj upiramo, namesto da bi ga pozdravili kot smiselno pot do integracije ljudi v naši deželi.
Pa mesta priseljencev ne privlačijo mnogo bolj od podeželja? Oziroma problem upada prebivalstva na podeželju s priseljevanjem ni nujno rešen…
Če tokrat ne vzamemo primera Infineona, ampak mnoga srednja in manjša podjetja, ki v Šentvidu, Treibachu, Alhofnu ustvarjajo visoko dodano vrednost, vidimo, da je mnogo delovne migracije usmerjeno tudi v podeželski prostor. Tudi v dolini Mele poznam mnoga uspešna podjetja, ki imajo različno velikost, pa tudi v Dravski dolini je situacija podobna: Če povzamem, naselitvena politika dežele se ne osredotoča izključno na osrednji prostor. Če samo pomislite na 94 milijonsko investicijo podjetja Ofner v Bad St. Leonhardu boste videli, da smo to zadevo zastavili precej širše in ne zadeva samo tega „Twin City“ območja med Celovcem in Beljakom.
Ali lahko to razumemo kot indirektno kritiko preozko zastavljenega osrednjega prostora med Celovcem in Beljakom?
Ne, saj mislim, da se je razumno koncentrirati tam, kjer že najdemo obstoječe organzatorične in infrastrukturne pogoje. Prekratko pa bi bilo misliti, da to predstavlja celoto industrijske in naselitvene politike dežele Koroške. Koroška je več in večja.
Spominsko leto 2020 je dežela Koroška želela slaviti s številnimi umetniškimi projekti v okviru CarinthiJa 2020. Je to uspelo? Kateri projekti so Vam posebej sotali v spominu?
Mislim da je bi to kljub stahovom ali prenizkim pričakovanjem nekaterih izredno uspešen projekt, ki je pomagal celotni Koroški, njenim ljudem obeh jezikov in kultur, a tudi našemu ugledu v Evropi. To v razvoj Koroške in odnosov med Avstrijo in Slovenijo usmerjeno razpoloženje je posebej lepo do izraza prišlo v čudoviti proslavi 100-letnice plebiscita z obema predsednikoma držav van der Bellnom in Pahorjem. Posebej v spominu mi je zaradi njenega simbolnega pomena ostala akcija Gradimo mostove, ki je lepo pokazala, za kaj bo v prihodnosti zares šlo.
Se je na področju sobivanja narodnih skupnosti na Koroškem v letu 2021 zgodilo kaj takega, kar Vas navdaja z zaupanjem v prihodnosti?
Predvsem v pogovorih, ki jih trenutno dežela Koroška z zvezno vlado vodi o izboljšanju dvojezične elementarne pedagogike, vidim eno teh prihodnost usmerjenih priložnosti, ki v sto prvem letu koroškega plebiscita kažejo na skupno. Prihodnost se v tem smislu kaže kot polje uresničevanja naših idej, zamisli in načrtov.
V letu 2022 se koroške Slovenke in Slovenci spominjajo pregona z domačij v aprilu leta 1942. Najprej bi želel vedeti, kaj je dežela Koroška po drugi svetovni vojni v smislu odškodnin naredila za vrnjene pregnance. To se je sicer odvijalo v času, za katerega Vi osebno ne nosite odgovornosti, vaši predhodniki na mestu deželnega glavarja pa že.
Zavedam se, da s strani dežele v smislu reparacij ni bilo narejenega nič. Mislim, da bomo v gremijih, kot je recimo Dialoški forum, a tudi pri spominskih slovesnostih razpravljali o tej temi. Verjamem, da je priznanje storjene krivice nekaj zelo, zelo bistvenega, a treba je povedati tudi, da je bil za storjeno krivico odgovoren režim, proti kateremu bi se moral boriti vsak demokratično usmerjen človek. Vem, da je slovenska narodna skupnost v tem boju plačala posebej visoko ceno.
Kako se bo torej uradna Koroška spomnila 80-letnice pregona koroških Slovenk in Slovencev?
O tem smo leta 2020 v okviru Dialoškega foruma govorili kot o naslednjem jubileju, ki zahteva obeležitev. Od slovenskih kulturnih organizacij smo prejeli že nekaj predlogov. V tej zvezi želim opozoriti tudi na že obstoječe dokumente, recimo filmsko upodobitev koroškoslovenske družine v filmu Stoletje pod Jepo, ki je bila prikazana na avstrijski javni radioteleviziji. Gotovo bomo pregledali marsikateri zgodovinski vir, povezan s pregonom v letu 1942. Tudi Evropski kongres narodnih skupnosti se bo v letu 2022 posvetil tej temi, a tudi v okviru Kulturnega tedna bi se lahko teh dogodkov spomnili v primerni obliki. Vsekakor pa bo lahko tozadevni spominski akt pričakujete od Koroške deželne vlade.
Posebej okoli 10. oktobra lahko v zadnjem času pogosto slišimo govore, v katerih govorniki prisegajo na enakopravnost obstoja obeh narodnih skupnosti in jezikov v deželi. Kako pa je z vidno dvojezičnostjo na okrajnih glavarstvih, sodiščih, na občinskih uradih, na sedežu deželne vlade, železniških postajah in drugih javnih institucijah? Ali v deželi razsaja strah pred drugim deželnim jezikom?
Iskreno upam, da je ta čas strahu pred širjenjem lastnega obzorja dokončno mimo. Zavedam se da obstaja zelo veliko želja in pričakovanj v zvezi z dvojezičnimi napisi, a mislim da gre za proces, ki je v teku. Za del narodne skupnosti bo to vedno premalo, del pa bo priznal dobro voljo, ko jo vidi na delu. Če lahko to ponazorim: sredi konflikta o dvojezičnih napisih leta 1972 je obstajala zaveza o postavitvi 205-ih dvojezičnih krajevnih napisov, trenutno jih stoji 193. To je za nekatere premalo glede na vse možnosti njihove postavitve, nekateri bodo pa rekli, da gre za opogumljajoča znamenja. Sam menim, da gre za proces in ne za uredbo, ki bi jo sprejeli v enem dnevu, nato pa bi bili njeni rezultati že jutri povsod vidni. Verjamem, da je naša stalna naloga v trajnem prizadevanju za vidnost jezika, v tem primeru slovenščine. Ne smemo namreč podcenjevati tega, da je po eni strani jezik znamenje identitete, da pa so na drugi strani jeziki sami podvrženi preobrazbi in iznajdevanju na novo, pa naj gre za socialne medije ali računalnik – ta razvoj po eni strani vodi k skrajšavam, po drugi strani pa k takoimenovanim svetovnim jezikom. Če pomislim na digitalizacijo, me to včasih spominja na resnični umetni jezik z okrajšavami in znaki.
Kot deželni glavar vodite tudi referata za kulturo in za izobraževanje. Šolarke in šolarji so bili v pandemiji med drugim soočeni tudi z zaprtimi šolami in šolanjem na daljavo. Kaj dežela Koroška dela za to, da ne bi bilo razlik v znanju med današnjimi šolarkami in šolarji, ter vsemi, ki smo šolo obiskovali pred pandemijo?
Že na začetku pandemije smo poskušali – in pri tem kljub visokemu številu novoobolelih vztrajamo še danes – zagotoviti prezenčni pouk, ki je najboljša oblika pouka za večino učencev. Skupaj z zvezo smo na 5. in 6. šolski stopnji pričeli z uvajanjem tabletov, s katerimi bi lahko učenke in učenci v primeru špolanja na daljavo – do katerega upam da ne bo prišlo – digitalno predelovali šolsko snov. Šibkejšim poskušamo priskočiti na pomoč z učno pomočjo, zaposlili smo takoimenovane kovid učitelje, ki ponujajo učno pomoč in dodatni pouk. Naš cilj je razširiti ponudbo šolskega psihosocialnega svetovanja za mlade ljudi, izpostavljene spremembam bistva sveta, v katerem živimo. Te želimo brez prevelikih ovir doseči s svetovalnimi in podpornimi organizacijami. Na pobudo Koroške je prišlo do širitve ponudbe psihološkega svetovanja na psihiatriji in psihoterapijah, ta ponudba pa je vsem dostopna z zdravstveno napotnico. Šolstvu je takoj za zdravjem in socialo namenjen največji delež deželnega proračuna. Odkar vodim ta resor, šolstvu namenjamo 21 do 23 odstotkov vseh sredstev, ki jih ima dežela na letni ravni na voljo.
Kaj so v Vaših očeh največji izzivi pred deželo Koroško v letu 2022?
Nalog je več, nobene ne bi izpostavil kot največji izziv. Prepričan sem, da moramo Koroško še naprej razvijati v smislu pokrajine, v kateri radi živimo, v kateri lahko najdemo dobro zaposlitev, v kateri imamo angažirana, odgovorna, v prihodnost usmerjena podjetja. Za to vizijo Koroške smo izbrali slogan Kärnten – it´s my life, in mislim, da bomo temu tudi sledili. Želim pa poudariti točko, ki se tiče naše odgovornosti do vnukov, potomcev in prihodnosti kot take. Ta točka zadeva vzgojo, izobraževanje in oskrbo otrok. Zame se vzgoja in izobraževanje pričneta z rojstvom, zaradi česar je po mojem pomembno zelo zgodaj imeti na voljo ustrezne izobraževanje in oskrbovalne ustanove, v katerih se lahko otroci igraje naučijo mariskaj, za kar bi kasneje točili pot. Ta ponudba mora biti brezplačna, da ne pride do razlikovanja med sposobnostmi otrok zaradi razlik v premoženju staršev. To naj bi bilo mogoče konec leta 2022.
V letu 2023 se boste že tretjič potegovali za funkcijo koroškega deželnega glavarja. Kaj je po dveh mandatih Vaša motivacija za tretjo kandidaturo?
Ljubim to deželo in njene ljudi. Enkrat bi želel – in to zveni egoistično – mandat do konca pripeljati brez katastrof, in izključno delati za našo skupno prihodnost, namesto da se odpravljam škodo iz preteklosti, torej posledice Hypo škandala, HCB škandala v dolini Krčice, neurij, proračunskih lukenj, pandemije. Želim se torej resnično posvetiti prihodnosti, to je moja motivacija.
