Ančka Kumer: »Otroški čas je bil zelo žalosten«

Otroška leta Ančke Kumer so bila vse drugo kot rožnata. Ko je njen oče umrl, ker ga je fizično napadel nacistični vurfkomando, je bila mlada 10 let. Pred petimi leti je umrl tudi njen mož – legendarni občinski politik Fric Kumer. 

Sprva aktualno vprašanje: se spomnite takšnega neurja, ko smo ga doživeli te dni?

Ančka Kumer: V Pliberku sem že doživela hudo povodenj, ko sem hodila v glavno šolo, mlada 11 ali 12 let. Na jormaškem travniku so bile klopi, s katerih so gledalci gledali nogomet. Takrat je bila povodenj tako huda, da je reka Bistrica zalila ves jormaški travnik, klopi pa sploh nisi več videl. Pa tudi na grofovskem »marofu« (Meierei) je bila voda tako visoka, da so živali do trupa stale v vodi in blatu. 

Ko ste pred 85 leti, 19. julija 1938, kot najmlajša hči od devetih prijokali na svet: v kakšnih okoliščinah se je zgodilo vaše rojstvo? 

Rodila sem se kmalu zatem, ko je Hitler prevzel oblast tudi v Avstriji. Očeta Voranca so nacisti zaprli, ker je bil, dokler niso prevzeli komande, slovenski župan takrat samostojne občine Blato. Mama je delala na polju in me je lahko v zadnjem trenutku rodila v domači hiši.

Pred kratkim ste pokopali tudi brata Lorča, očeta direktorja dunajskega Burgtheatra. Sedaj ste  edina od devetih Srienčevih otrok, ki še živi. Se čutite osamljeno?

Ta situacija ni »fajn«. Čez dan čas še mine, ker imaš delo. Ponoči pa ne morem spati. Kot film se pred mano odvija celo moje življenje.  

Kateri dogodki vašega otroštva so se vam najbolj vtisnili v spomin ?

Moj otroški čas je bil zelo žalosten. Bila je vojna – strah, da nas bodo izselili, je bil velik. Bili smo na seznamu za drugi val pregona, ki pa se na srečo ni izvedel.

Konec vojne pa ni bil hkrati konec kalvarije Srienčeve družine.  

Ko je moj oče Voranc leta 1948 umrl, sem bila mlada 10 let. Umrl je za posledicami fizičnega napada pri velikem križu v Pliberku, ki ga je izvedel po duhu še vedno nacistični vurfkomando. Še danes ga vidim pred seboj, ko je ležal na tleh – Angleži, ki so takrat na Koroškem komandirali kot zasebna sila, pa so ščitili napadalce in ne očeta. Napadalci so tepli tudi mamo, ki je pokleknila zraven nezavestnega očeta, tako da je bila vsa plava. Nato so Angleži vrgli očeta na tovornjak, dva kilometra pred domačijo so ga odložili in nam rekli, odnesite očeta sami domov.   

Ko je oče leto pozneje umrl: kakšen vzrok njegove smrti so navedli?  

Vse druge vzroke, samo to ne, kar se je res zgodilo. Pokojni pliberški zdravnik Erich Fritzer je potrdil resnični vzrok in rekel, da lahko tožimo, vendar bo tožba neuspešna.  

Kaj je očetova nasilna smrt pomenila za nadaljnje Srienčevo družinsko življenje?

Travmo, ki je nikoli nismo preboleli. Pa tudi mržnjo do vsake nemškutarije.   

Pred petimi leti je umrl vaš mož Fric Kumer, ki ste mu bili v izredno podporo pri opravljanju javnih funkcij. Ste lahko že preboleli njegovo prerano smrt?

Ta podpora je bila samoumevna. Oba sva enako gledala na to, da je treba krepiti narodno skupnost. Rana sama pa še nikakor ni zaceljena. Vsak dan mislim nanj. Bila sva 57 let poročena.  

Ko je še živel vaš mož Fric, je bila Črčejeva hiša vedno polna gostov, od politikov pa do jagrov. In danes?

Sedaj je tiha maša. Občasno prideta od jagrov predsednik Kluba prijateljev lova (KPL) Janez Kaiser in Franc Hirm. Prišel je tudi Lojze Peterle, drugih politikov pa ni.  

Kako uživate sedaj pokoj?

Berem Novice in Nedeljo. Prav tako sem vaška zastopnica Slovenskega društva upokojencev Pliberk. Ostale naloge v podporo našim organizacijam sem oddala. Zelo sem vesela, da pridejo otroci. Še posebej rada imam svojih šest vnukov, prav tako oba pravnuka, jeseni pa bom postala še tretjič prababica. Tudi sin Folt me redno obiskuje. Od Srienčevih imam največ kontakta z Vinkom, Olgo in Foltom (otroci Štefana Kušeja, op.), zelo vesela pa sem tudi obiskov nečaka Miheja ter nečakinj Mire in Vide (njihova mama Marica je umrla leta 1960, op.).   

In kaj vas najbolj veseli za prihodnost? 

Da vsi vnuki znajo slovensko.