Za 14. junij 2019 sva tudi žena Slavka in jaz prejela zelo lepo oblikovano vabilo za zaključno šolsko proslavo ob iztekajočem se šolskem letu. Z veseljem sva se je udeležila.

Dvourna prireditev je vsakogar presenetila. Od sprejema pred vstopom v šolsko stavbo pa do slavnosti in ogleda inštalacije na dveh zunanjih stenah šolskega poslopja. Program sam je bil izvrstno izbran in izvajanje po slogu današnjega časa. Ves program je bil glasbenega značaja. Posebej je izstopala vidna živahnost otrok; pri izvajanju njihova kompetentnost tako v nemškem, kot tudi v slovenskem jeziku; sodelovanje velikega števila odraslih – staršev, babic, članov raznih društev in cerkvenega pevskega zbora (vedno skupaj z otroci) ter veliko število inštrumentov (v vabilu je naštetih 12) za spremljavo. Nastopajoči »mladi in stari« so vedno skupno peli, posebej prirejene, nemške in slovenske pesmi. Prireditev je bila zgledno dvojezična. Učiteljice niso le dokazale svojega znanja, pač pa tudi, da so vložile mnogo truda, časa, organizacijskega talenta ter za potrebne priprave zdaleč presegle običajno mero poklicnih obveznosti. Vse to je dopolnila še ideja in izvedba priprave zares uporabnih spominkov za ta slavnostni dan, ko je bilo šoli podeljeno od namestnice deželnega glavarja Beate Prettner tudi odlikovanje »Zdrava šola«; so otroci predstavili in prvič zapeli dvojezično šolsko himno (k dvojezičnem pouku je prijavljenih preko tričetrt otrok) »Si Si Sittersdorf – Ži Ži Žitara vas« in za zaključek prezentirali zunaj stavbe dvojezični šolski napis ter »pas fotografij« pod okni. 

Zares pomemben 14. junij 2019 – ne le za šolo, za vso občino! Dan je zaključilo prijetno druženje. 

Mene in mnoge druge je posebej razveselilo in zadovoljilo, da je z dvojezičnim napisom na šolsko stavbo po dolgih letih uspelo napraviti nekaj, kar velika večina občank in občanov pojmuje kot nekaj povsem normalnega za dvojezično ustanovo v dvojezičnem kraju. Počaščen je jezik, ki se že daleč preko 1.000 let  govori v naši domovini. Čestitam posebno ravnateljici Brigitti Mochorko ter učiteljicam in Združenju strašev za vzorno sodelovanje, vztrajnost in tudi za dosego leta 2015 zastavljenega cilja. 

Posebej omenim še sodelovanje »pevca in igralca« župana Straußa. Kot da ne bi bil to on, pač pa druga oseba ali vsaj nova duša v istem telesu. V spored je bil vključen pri 1. razredu, zaigranih pesmicah »Če čebelice« in »Das Rap-Huhn«. Otrokom enakovredno je zaigral in pel, tudi svoj solo. Njegova izgovorjava slovenskega teksta je bila izvrstna, saj zna slovenski dialekt vindiš. Pevci Slovenskega prosvetnega društva TRTA verjetno tega ne bi napravili dosti bolje. V nagovoru je zmogel sicer le en stavek po slovensko, a pohvalil je soglasen sklep občinskega sklepa za dvojezični napis na stavbi. Tudi je pohvalil dobro razumevanje in sodelovanje med šolo in prebivalstvom. Šolski izlet v partnersko mesto Piran v Slovenijo bo občina sofinancirala, tudi v zahvalo za tako dobro izvedeno prireditev. Pohvalil je vse sodelavce izvrstno uspele prireditve in se zahvalil Anni Moser in umetniku Heimu Luxbacherju za njuno storjeno delo. 

Nepoznavalec dogajanja v Žitari vasi v preteklih desetih ali več letih je odšel domov v prepričanju, da je v občini slovenski jezik tako visoko cenjen kot nikjer drugod.

Jaz sem začel primerjati dvoje dogajanj, ki sta se vršili skoraj povsem istočasno, letos spomladi. Ko je on npr. hodil v šolo na vaje za svoj del sodelovanja pri programu in bil dober človek in župan, sem jaz sedel na okrajnem sodišču v Železni Kapli kot obtoženec (slab človek?), ker naj bi pomazal krajevni napis »Sielach« in napravil občini škodo, kar ni res. Zaradi tega je poslal na sodišče odvetnika, da zastopa občino in se priključi tožbi proti meni, me sodišče obsodi in kaznuje. Še prej pa me je obsojal pri seji občinskega sveta in drugod, sam pa tega, kar bi lahko in moral narediti, tekom 6 let ni napravil.

Ali je mogoče, da je to isti človek, sem si mislil. Naprej nisem razmišljal …