Med udeleženci izleta Novic je bila tudi Mara Pradetto, roj. Prušnik. V ponedeljek, 12. septembra, je Mara prelistala 90. list svoje bogate, a tudi pretresljive življenjske knjige.
Ob njeni 90-letnici smo Maro Pradetto vprašali, kaj je bilo najbolj žalostno doživetje v njeni dolgi življenjski dobi. Odgovorila je: »Vojna, ker nisem imela več tistega doma, ki sem si ga želela. Vojna razdira družine in sosedstva. Veliko mojih nekdanjih sosedov je padlo v nemški vojski, prav tako pa kot partizani v uporu proti nacionalsocializmu.«
Najlepši otroški spomini
Svoja zgodnja otroška leta je Mara Pradetto doživljala na domu pri Belflu v Lobniku skupaj z leto dni starejšo sestro Vero, por. Haderlap († 2017) ter tri leta mlajšim bratom Vladimirjem († 2016). Njena mama Marija, roj. Knez († 1994) se je leta 1933 poročila s Karlom Prušnikom (1910–1980) in bila je sestrična narodnega heroja Franca Pasterka-Lenarta (1912–1943). »Do leta 1938 je bilo doraščanje pri Belflu moj najlepši otroški spomin«. Pri Belflu in sosednjem Tavčmanu se je veliko pelo in so bila redna srečanja, pripoveduje v pogovoru z Novicami. Ko je Hitler zasedel Avstrijo, pa sta zavladala samo še strah in tema.
Mara Pradetto se še dobro spominja, kako so po vkorakanju Hitlerjeve vojske v Avstrijo prišli možje v rjavih oblekah in z našitim kljukastim križem po stezi, kjer so se pasle krave, v hišo k staremu očetu Francu Prušniku, ki je bil soustanovitelj kapelške Posojilnice in Zadruge ter uspešen čebelar. Našli so ostanke dinamita, ki so ga potrebovali za pregradnjo domačega poslopja. Gnali so ga v Železno Kaplo, ga kmalu nato izpustili – dokler ni prišel april 1942, ko so izselili tudi Marine stare starše skupaj z njenim sedemletnim bratom Vladimirjem.
Njen oče in njena mati sta bila do leta 1942 grajska upravitelja v Lipjah (Lind) pri Grabštanju, ko pa sta izgubila službo, sta se vrnila na Belflovo domačijo. Prišel je dan, ki ga Prušnikova hči Mara nikoli ne bo pozabila: 30. novembra 1942 so nacistični žandarji hoteli aretirati očeta Karla, a jim je pobegnil in se nato priključil partizanom. Mara Pradetto: »Bila sem v šoli. Med odmorom je prišla k meni sorodnica in mi v uho prišepnila: tvojo mami so gnali čez pvac dovta.«
Tako je hčerka Mara, ki je takrat našla zavetje pri Tavčmanovi babici, od koder je izhajala njena mama Marija, bila v tem času edina, ki je ostala v domači fari: mamo, ki je bila noseča s sestro Zaliko, so odpeljali v gestapovski glavni zapor v celovški »burg«, oče se je pridružil partizanskemu uporu proti nacizmu, brata so skupaj s starimi starši pregnali v bavarski Frauenaurach, sestra Vera pa je bila takrat pri teti Rezi, očetovi sestri ter ženi Vinka Zwittra.
Pri Zwittrovih in pri Nageleju
Teti Rezi je uspelo, da so iz gestapovskega zapora izpustili Marino mamo, ko je leta 1943 rodila hčerko Zaliko, por. Kölich. Pri Zwit-trovih v celovški Achazelgasse sta dobili zavetišče. Maro pa so doma v Železni Kapli zaničevali, veljala je za »banditskega« otroka in so ji žandarji celó grozili: »Take otroke, kot si ti, lahko tudi ustrelimo.« Vseh teh zaničevanj in groženj do danes ni pozabila.
Poleti 1943 je prišla tudi Mara k teti Rezi, dokler 31. januarja 1944, ko so spet bombardirali Celovec, ni prišlo povelje, da morajo zapustiti mesto. Zwittrovi so se preselili na svoj dom v Šentjakobu v Rožu, medtem ko je Mara skupaj z mamo Marijo in sestro Zaliko (Vera je bila pri sorodnikih v Velikovcu) našla zavetišče v župnišču Zammelsberg v Krški dolini, kjer jih je vzel pod streho župnik Matevž Nagele in kjer so dočakali tudi konec vojne.
Po vojni ji je oče priskrbel možnost šolanja na ekonomski srednji šoli v Ljubljani, ki jo je leta 1952 zaključila z maturo. Po maturi se je vrnila na Koroško in leta 1952 skupaj z mamo prevzela gostilno Obir v celovški Gasomettergasse, kjer je bil nekoč tudi sedež ZSO. Med gosti so bili tudi taki, ki so provocirali, prav tako pa je bil med njimi Stefan Werner Pradetto († januarja 2022), njen »angel vrauh« pred agresivnimi gosti ter bodoči soprog. Njen mož je izhajal iz večinskega naroda, a je vsestransko podpiral svojo ženo, ko je šlo tudi za slovenščino in narodno enakopravnost. Postala sta starša hčerke Alexandre, poznejše absolventke Slovenske gimnazije.
Leta 1960 je naredila tudi lov-ski izpit in bila leta 1964 skupaj z očetom med ustanovnimi člani Kluba prijateljev lova (KPL). Njen oče Karel Prušnik – Gašper je bil tudi prvi predsenik KPL, nasledil pa ga je Fric Kumer († 2018). Gostilno Obir je Mara Prušnik vodila do leta 1963. Nato je bila med najboljšimi in večkrat nagrajenimi svetovalkami za plastično posodo znamke Tupper v Avstriji. »Preko te dejavnosti mi je uspela tudi sprava z Železno Kaplo, kateri sem se prej ves čas izogibala.«
Na koncu pogovora smo slavljenko Maro še vprašali, česa se je najbolj razveselila v svojem dolgem življenju? »Da smem biti babica Fabia in Livia in se lahko z njima pogovarjam slovensko.«
