Ob svetovnem dnevu čebel 20. maja smo pogledali v svet čebelarjev. O tem, kaj se v njem trenutno dogaja, smo se pogovarjali s predsednikom pliberškega čebelarskega društva Peca Erichom Rudolfom.
Prvič je Erich Rudolf prišel v stik s čebelarstvom preko svojega strica, zdaj je sam že petintrideset let čebelar. Prve panje je dobil od soseda in se enostavno lotil dela. Pravi, da to dandanes ne bi šlo več tako, potrebno je veliko znanja, zato je tudi sam opravil strokovni izpit iz čebelarstva, zdaj ima sam okoli dvajset panjev. Od leta 2003 dalje je predsed-nik čebelarskega društva Petzenland/Peca, že vedno pa je želel, da bi v pliberški okolici našli kraj, kjer bi lahko imeli tečaje, prireditve in kjer bi lahko predvsem otroke uvedli v svet čebel in čebelarstva. »Stopil sem do tedanjega mestnega svetnika Jurija Mandla, ki je posredoval, da smo od občine dobili zemljišče nad Bründlom.« Leta 2006 so začeli z gradnjo in s pomočjo društvenikov in s podporami iz programa »Interreg« je nastal »Svet čebel«, delavnica za čebelarje in naravoslovna učna pot. V »Svet čebel« prihajajo otroci iz vse Avstrije. Erich Rudolf jim razlaga pomen čebel za človeka, njihov razvoj skozi zgodovino in s kakšnimi problemi se čebele in čebelarji srečujejo danes. Skupaj oblikujejo sveče iz čebeljega voska. Zelo priljubljena stalnica je postal vsakoletni »praz-nik čebel«, ki ga lani zaradi pandemije niso mogli izvesti.
Čebele so ogrožene
V zadnjih letih so tudi čebele zaradi raznih pobud za zaščito raznolikosti vrst dobile malo več pozornosti, kar je zelo pozitivno, če pomislimo samo na pomembnost čebel, ki v ekosistemu opravljajo pomembno vlogo opraševalcev in so s tem tudi izjemno važne za preskrbo človeštva s hrano. Medonosne čebele niso ogrožene, saj nanje »pazijo« in jih gojijo čebelarji. Zelo pa trpi populacija divjih čebel, ki jih je v Avstriji več sto vrst. Erich Rudolf: »Če želimo čebelam storiti kaj dobrega, moramo najprej gledati na naše okolje. Najbolj jim škodi prekomerno košenje trave, uporaba pesticidov v kmetijstvu in svetlobno onesnaževanje.« Če si se pred nekaj leti meseca maja peljal nekaj kilometrov z avtomobilom, si na vetrobranskem steklu imel polno zmečkanih žuželk. Danes se lahko, tako pravi Erich Rudolf, pelješ na Dunaj in nazaj, šipa pa bo ostala skorajda čista: »Dejstvo je, da žuželke tudi pri nas množično izumirajo.« Na žalost se je tudi v naših krajih uveljavila moda, da je vrt lep samo tedaj, če je trava pokošena. Za čebele pa na taki angleški travi ni več nobenih cvetlic, to je zelena puščava. Če ni žuželk, tudi ni ptic in tako gre razvoj naprej.
Pomoč mladim čebelarjem
V društvu si čebelarji med sabo pomagajo, mladim čebelarjem radi stojijo ob strani z nasveti. Člani se tudi jasno zavzemajo za ohranjanje kranjske čebele (carnica), ki je na Koroškem domača in edina dovoljena vrsta čebele. Nekateri večji čebelarji, predvsem iz Labotske doline, bi radi uveljavili čebelo »buckfast«, ki je križanec in je bolj donosna. Erich Rudolf: »To je boj kulture proti profitu. Kranjska čebela je pri nas edina domača čebela, tako naj tudi ostane.«
