Vaše podjetje Rutar Group je v med vodilnimi v srednji in vzhodni Evropi. Kako bi orisali ustroj in podobo podjetja danes? 

Josef Rutar: Koncept je ta, da gradimo danes na dveh prodajnih linijah – to sta Rutar in Dipo. Razlikujeta se v tem, da so Rutar veliki prodajni centri, kakor sta to na primer v Celovcu ali pa v Ljubljani, Dipo pa so manjše hiše, ki so izredno uspešne prav zdaj, ko smo prisotni v vseh majhnih mestih od Nove Gorice, Kopra do Celja in Maribora. Dipo trgovin je medtem enajst, osem v Sloveniji in tri v Italiji, velecentrov Rutar pa šest, dva v Sloveniji in štirje v Avstriji. K temu prideta še centralni skladišči v Dobrli vasi in Ljubljani.

Kje povsod in kdaj ste postavili vaše trgovine s pohištvom Rutar in Dipo? 

Podjetje Rutar je bilo kot družinsko podjetje, kar je osnovi tudi še danes, ustanovljeno leta 1961 v Dobrli vasi. Leta 1985 smo trgovino razširili in postavili v Dobrli vasi tudi centralno skladišče. Po prevzemu podjetja s pohištvom AVE v Beljaku pa smo odprli našo prvo podružnico, leta 1991 pa s prevzemom podjetja Schöffmann v Šentvidu ob Glini še drugo. 

Po osamosvojitvi Slovenije pa vas je očitno začel zanimati tudi trg onstran meje?  

Sedem let po odprtju filiale v Šentvidu smo začeli razvijati strategijo za širitev na slovenski trg in leta 2001 odprli »Rutarja« v Ljubljani. Isto leto smo tudi pristopili k nabavnemu združenju Union, kar je odprlo nove možnosti za ugodno nabavo pohištva, ki je na koncu v prid kupcu. Dve leti kasneje je sledilo odprtje Rutarja v Mariboru ter začetek obratovanja prvih dveh Dipo hiš v Mariboru in Kranju. 2005 pa smo Dipo trgovino odprli še v Ljubljani, kjer smo hkrati povečali Rutar center in centralno skladišče. 2008 je zaživel Dipo v Celju, v Celovcu pa smo odprli doslej naš največji velecenter. Naslednje Dipo trgovine so prišle leta 2010 v Murski Soboti, 2011 v Dravogradu in leta 2012 v Kopru. 

Zatem je sledil še skok v sosednjo Italijo? 

Tako je. Do leta 2016 smo pripravljali vstop na italijanski trg, kjer smo prvi Dipo odprli v Tavagnaccu, leto navrh 2017 pa še dva v Zoppoli in San Fioru.  Lani pa je Dipo trgovina zaživela tudi še v Sloveniji v Novi Gorici.

Kako se spominjate tega orjaškega dela?

Bolj kot v preteklost gledam v prihodnost, kjer za letos predvidevamo še postavitev trgovine Dipo v Novem mestu, kjer je še »zadnja lisa«. Zatem bo Slovenija pokrita. Poleg investicije v Novem mestu pa načrtujemo tudi šestmilijonsko investicijo v Ljubljani, kjer hočemo lokacijo povečati. To pa bo potem tudi največji prodajni center s pohištvom v Sloveniji.

Koliko sodelavcev imate in koliko prometa ustvarjate z obema prodajnima verigama v vseh treh državah?

V vseh sedemnajstih Rutar centrih in Dipo poslovalnicah je zaposlenih danes nad 900 sodelavcev, od vajenca in vajenke do sodelavk in sodelavcev v menedžmentu. Vsem nudimo mdr. skupinske treninge in treninge s področja vodenja komunikacije, kon-fliktnega menedžmenta in timskega dela, nadalje usposabljanje na delovnem mestu in s tem zagotavljamo, da se sodelavke in sodelavci na najboljši mogoč način vsestransko pripravijo na odgovornosti, ki jih čakajo v prihodnosti. Uspešno smo pobujali že številne poklicne poti, med katere spada primer prodajalca kuhinj, ki je postal vodja celotne distribucije, ali pa projektnega delavca, ki je s časom prevzel delovno mesto področnega vodje. 

Naš letni promet v vseh treh državah, kjer smo prezentni, pa znaša trenutno letno okroglih sto milijonov evrov.  

Ste poskušali stopiti že v svet »online« trgovine? 

Seveda tudi o tem razpravljamo in smo vedno pripravljeni na nove pogoje trga, vendar trenutno te poti še ne ubiramo, temveč opazujemo razvoj na področju spletne trgovine. V naši branži zaenkrat še ni tako, da bi spletni trg zajel bistven delež. Če pa bo prihodnost prikazala novo sliko, pa smo se seveda pripravljeni organizirati tudi v to smer. 

Kako močno ste povezani z Dobrlo vasjo?

Vsekakor sem iz več razlogov povezan z Dobrlo vasjo – tu sem doma in tu se je pred 58 leti začela zgodba podjetja, na drugi strani pa je iz te naše dvojezične posebnosti zrasla tudi tržna logika, ki pravi, da prihodnost v svetu in gospodarstvu ni enojezičnost, temveč dvo- in večjezičnost. V naši centrali – tudi, ker smo mednarodno aktivni – je samoumevna. Pri nas vlada štirijezičnost, torej poleg slovenščine, nemščine in italijanščine tudi angleščina, ki je univerzalni poslovni jezik. Je pa tudi nekaj posebnega, da v Dobrli vasi pri nas poleg drugih jezikov lahko samoumevno govoriš slovensko in ti slovensko odgovarjamo.      

Kako bi opisali svojo poslovno in tudi morda širšo življenjsko filozofijo?

Poslovna filozofija pri nas je, da skušamo v okviru možnosti, ki jih imamo, bodisi finančnih, personalnih ali drugih, zdravo ekspandirati in širiti podjetje ter prilagajati naš instrumentarij izzivom v marketingu ali načinu ponudbe in prodaje, kako obiskovalcu posredovati najprivlačnejšo in prepričljivo podobo naše ponudbe, ki naj bi jo z veseljem sprejel. 

Medtem ste v družinskem podjetju, ki ga vodite in ste ga pripeljali na zavidljivo raven, že več ko 40 let. Kaj so bili najlepši in kaj najbolj trpki trenutki v teh desetletjih?

Ko sem začel, nas je bilo v firmi 20 ljudi in sem se moral ukvarjati še z vsemi stvarmi in posameznimi podrobnostmi, kar je danes seveda drugače, ko smo profesionalno organizirani. Med drugim mi v slej ko prej družinskem podjetju stoji zanesljivo ob strani sestra Andrea Rutar, ki vodi finančni odsek, pa tudi sin Gregor je medtem že prevzel odgovornost za slovenski del podjetja. 

Poseben trenutek je bil, ko smo odprli prvo filialo v Beljaku in sem moral z enega mesta odločati v dveh podjetjih. Podoben trenutek je bil zame naš vstop v Slovenijo, ki je bil sprva povezan s povsem novimi izzivi. Poseben trenutek pa je bilo seveda tudi odprtje naše največje trgovske hiše v Celovcu, ki je koroško glavno mesto. S tem smo prispeli v prvo vrsto v svoji branži. Med temnimi trenutki pa je seveda požar v Dobrli vasi leta 2009, katerega posledice so bile hude in smo jih premostili le z velikimi napori. Močan pritisk pa je hkrati izvajala tudi finančna kriza takrat v Evropi.

»Headquarter« doma v Dobrli vasi, povezanost z domačim krajem, žena ugledna psihologinja, dva sposobna sinova, lep dom v Mokrijah …

Vas ne mika, da bi se predali udobnemu, mirnemu življenju doma? Saj celo pravite, da se sreča menda začne doma?

Trenutno še ne razmišljam o tem. Čutim še dovolj energije in veselja, da se lotim novih izzivov kot npr. osvajanja zanimivega in obetavnega italijanskega trga proti Benečiji, Padovi in Veroni … 

Leave a Reply

  Subscribe  
Notify of