Bi se kratko predstavili našim bralkam in bralcem?

Hanzi Andreasch: Rojen 10. aprila 1952 pri Hauptmanu v Podgradu pri Bilčovsu, ko sem bil mlad 13 let, mi je umrl oče. Pri bilčovškem podjetju Gasser sem se izučil za mizarja in napravil mojstrski izpit. Leta 1974 sem se podal v arabsko deželo Bahrajn, kjer sem kot sodelavec konzorcija koroških podjetij Rapatz-Jahn-Madile opravljal mizarska dela. Po 13 mesecih sem se poklicno preselil v Oman, nato pa se po dveh letih spet vrnil domov v Podgrad. Postal sem samostojen podjetnik in se do leta 2000 ukvarjal s trgovanjem s furnirji, nato pa sem bil samostojen glasbenik, dokler se nisem leta 2014 upokojil. Leta 1975 sem se poročil z Bukovnikovo Margareto, roj. Maurer, iz Slovenjega Plajberka, s katero imava sinova Hannesa in Simona. 

Veljate za glasbenika z dušo in telesom. Odkod ta vaš glasbeni entuziazem?

Moj oče Šiman je igral na orglice, poleg tega pa je tudi rad slikal, predvsem naravne motive. Če je kakšna bilčovška ustanova, npr. gasilsko društvo, potrebovala za darilo sliko, se je obrnila na mojega očeta. In če sem kot otrok slišal muziko, sem bil navdušen. Svojo prvo kitaro sem pol leta občudoval v neki izložbi v Celovcu, preden sem jo kupil, ko sem kot vajenec dobil prvo plačo v višini 300 šilingov. Še prej pa sem se sam naučil igrati na kontrabas, ki ga mi je posodil medtem pokojni Marjan Einspieler-Sram-šičnik. Igram tudi na pozavno, na harmoniko pa sem začel igrati, ko sem bil star 60 let.  

Kdaj ste prvič nastopili kot član ansambla?

Ko sem bil mlad 17 let. V ansamblu »Tigerband« so poleg mene še igrali Folti Kulnik iz Želuč, Sigi Karnitschnig iz Šentilja, Martin Kravina iz Ledinc in Karl Nessmann iz Lipe. Moja druga skupina se je imenovala »Fantje z Baškega jezera«. Ko sem se leta 1979 vrnil iz Arabije, sem se priključil profesionalnemu ansamblu »Moser-Trio«. Nastopili smo mdr. v Zürichu, v oddaji »Musikantenstadl« na Dunaju, v TV-oddaji Petra Rappa »Die große Chance« in celó v angleški prestolnici London. Bili so to nastopi skupaj z zelo prominentnimi glasbenimi kolegi, npr. s Karlom Gottom, Royem Blackom, Ivom Robiçem in Francom Andolfom.    

Kdaj je prišlo do prvega nastopa z Jožkom Kovačičem?

S skupino »Moser-Trio« sem igral do leta 1984, nato sem se pridružil ansamblu »Grebenzen Echo« – 28. februarja 1988 pa sem postal član pevske skupine »Vaščani pojó« pod vodstvom Jožka Kovačiča, ki ga je pozneje nasledil Alex Schuster. Prvič smo nastopili julija 1988 ob 40-letnici Našega tednika. Za ta namen je pokojni Miha Einspieler, p. d. Črni iz Zgornje vesce, posebej napisal pevsko besedilo: »Oj ti Vestnik, oj ti Tednik … zglihata se.« Pri Vaščanih sem pel do leta 2008. Še prej, leta 2005, pa sem se pridružil Kvintetu kmetijske zbornice, ki ga vodi bivši zbornični direktor Ernest Gröbla-cher.   

Igrali pa ste tudi pri ansamblu »Rožanski muzikanti«. Kako je prišlo do ustanovitve ansambla?

Ustanovila sva ga z bilčovškim birtom Hanzijem Ogrisom-Ogijem. Občina Bilčovs je pobratena z občino Repentabor pri Trstu. Leta 2008 smo bili povabljeni na Repentabor. Ogi, ki je bil takrat podžupan, me je vprašal, če bi lahko poskrbel za glasbeni nastop. Kot glasbenika sem nagovoril še Karlija Raunjaka iz Hodiš in Hanzija Doberniga iz Šentjakoba, kot pevca pa Francija Quantschniga, soproga bivše županje, in Jožka Kovačiča. Nastop na Repentabru je bil hkrati rojstvo ansambla »Ro-žanski muzikanti«. Obiskovalci so bili navdušeni, Miha Zablatnik pa nas je spodbujal, da bi priredili koncert tudi v Bil-čovsu. Priredili smo ga leta 2009 v avli bilčovške ljudske šole. Sam sem se leta 2016 iz osebnih razlogov poslovil od ansambla »Rožanski muzikanti«, ker nastopi niso bili več    takšni, kakršne sem si jih predstavljal – sproščene in fletne. Se pa še posebej rad spominjam našega nastopa na Libuškem žegnanju leta 2009, ki je bilo v okviru Evropske razstave občine Pliberk in namenjeno evropskim manjšinam.     

Katere melodije so vam najljubše?

Avsenikove, če gre za ansambel v kvintetovski zasedbi. Sicer pa so zame na 1. mestu Lojze Slak in Fantje s Praprotna.  Še posebej ljubim pesem »V dolini tihi«. Praviloma jo poznamo samo s tremi kiticami, sam pa pojem tudi četrto. Kdo je avtor, ne vem. Dobil sem jo od svojega očeta, ki jo je zapisal leta 1944, ko je bil pomožni žandar na Bohinjski Bistrici. Glasi se takole: 

Srce moje, kdaj bodeš spet ozdravelo,
kdaj mi zopet boš veselo.
O saj vem, ko mene več ne bo,
ko bom vzela od svetá slovo.
Kakšna je vaša glasbena prihodnost?

Igranje pri Kvintetu kmetijske zbornice ter skupni nastopi s Hanzijem Ogrisom – Ogi kot pevec, jaz pa s harmoniko.