Obiskovali ste Slovensko gimnazijo v Celovcu. Že kot mladinka ste pisali liriko. Zakaj ste pričeli pisati pesmi in kaj vas je pritegnilo pri slovenskem jeziku?

Cvetka Lipuš: Pesmi sem začela pisati in objav-ljati že v dijaških letih. Zakaj sem se tedaj lotila samo lirike in ne proze, danes ne vem več. Najbrž mi je že tedaj ustrezala kratka, zgoščena oblika pisanja. Pravzaprav je lirika zelo primerna za sodoben čas, ko je na socialnih omrežjih kot twitter le omejeno število znakov in se marsikdo bolj stežka posveti daljšemu besedilu. Roman je v devetnajstem stoletju postal bolj ali manj prevladujoča globalna literarna zvrst. Na vseh kontinentih pišejo romane, beremo romane iz Japonske, Tasmanije, Argentine itd., medtem ko je za poezijo na knjižnem trgu vedno manj prostora. A morda bo lirika v enaindvajsetem stoletju v spremenjeni obliki, s pomočjo novih medijev, obudila poniklo zanimanje, dosegla novo občinstvo.   

Potem ste se preselili v ZDA, kjer ste tudi študirali na univerzi v Pittsburghu. Kako ste doživeli ZDA v primerjavi z Avstrijo in kako je inozemstvo zaznamovalo vaše delo?

Primerjave med ZDA in Avstrijo se ne bi lotila v nekaj stavkih, saj bi bilo to precej površno, morda tudi stereotipno. Samo za ponazoritev: zanimiva razlika je dojemanje naše pravzaprav še polpretekle zgodovine, druge svetove vojne. Ta vojna je nas, Evropejce, zaznamovala. Tudi nas, ki smo se rodili kasneje. Razdejanja, travme družbe, v kateri so, tudi na Koroškem, storilci in žrtve dobesedno sosedje, so del naše izkušnje. Ko sem se preselila v Združene države Amerike, je bilo marsikdaj treba razložiti, da kljub avstrijskemu državljanstvu nisem potomka storilcev.  Ko sem živela na Koroškem, sem se navadno opredelila za slovensko pesnico, občasno brez geografske oznake »Koroška«. V srednji Evropi je to zadostovala, zgodovinska dejstva so znana, vedelo se je, v kateri predalček spadam. A ko so me v ZDA vprašali od kod sem, mi je bilo jasno, da, če odgovorim iz Avstrije, mi  bo ta opredelitev vzela družinsko zgodovino in me vpisala v drugo zgodbo. V ZDA  Avstrijo še vedno precej istovetijo z dogajanjem druge svetovne vojne, z vojnimi zločini Avstrijcev, s holokavstom avstrijskih Judov. Moja družina pa je kot mnogi Slovenci na Koroškem žrtev druge svetovne vojne. 

Z Majo Haderlap in s Fabjanom Hafnerjem ste izdajali kulturno revijo »Mladje«. Kaj so bili največji uspehi, kaj največji neuspehi redakcije? 

Literarno-kulturna revija »Mladje« je izhajala več kot tri desetletja. Z Majo in Fabjanom smo redakcijo prevzeli v devetdesetih letih in pod našim vodstvom je revija tudi prenehala izhajati, kar je nedvomno največji neuspeh našega delovanja. Bilo je kar nekaj vzrokov za to odločitev. Vseh ne bi znala več našteti, a nedvomno je bilo pomanjkanje slovenskih prispevkov iz avstrijske Koroške odločilno. Ko sem se odselila v ZDA, se je tudi uredništvo bolj ali manj zredčilo na dve osebi. Morda je naše uredniško delovanje zaključilo neko obdobje, saj se zatem nihče ni več lotil tega dela.  

S knjigo »V lunini senci« ste skupaj s Fabjanom Hafnerjem leta 1985 sestavili antologijo sodobne slovenske lirike. Kako ocenjujete današnjo literarno sceno na Koroškem? Kaj bi svetovali mladim avtorjem in avtoricam? 

Antologija »V lunini senci« ni bila antologija mladih, temveč sva s Fabjanom uredila izbor pesmi iz že objavljenih zbirk koroških pesnikov in pesnic. V kolikor se spomnim samo najina besedila poprej še niso bila objavljena. Tega izbora sva se lotila, ker so tostran in onstran meje vedno objavljali ene in iste pesmi koroških avtorjev – navadno tiste z nacionalnim ali narodno krajevnim navdihom. V tem izboru sva poudarila drugačno branje. Ker so se prejšnji izbori osredotočili na narodno tematiko, je marsikatera dobra pesem splošnemu občinstvu gotovo bila še neznana. O sedanjem slovenskem literarnem ustvarjanju na avstrijskem Koroškem bodo drugi znali povedati kaj bolj podkovanega. Pred več kot dvajsetimi leti sem se odselila, tako da nisem na tekočem. 

Kako nastajajo vaše pesmice? Kakšen je vaš proces?

Pesmi večinoma nastajajo v spreminjanju, dodajanju, črtanju. Le občasno zaide prvi osnutek, prva verzija v končno zbirko. Pravzaprav poredkoma objavljam posamične pesmi v literarnih revijah, ker jih bolj ali manj snujem v sklopu pesniške zbirke.  

Kaj zmore lirika? Kaj omogoča, česar druge zvrsti umetnosti ne zmorejo? (Kako močna je beseda?)

Poezija lahko strne celo zgodbo v tri vrstice oz. v sedemnajst zlogov kot npr. v hai-kuju in hkrati povabi bralca ali bralko, da vnese še sebe kot palimpsest med le-te verze.  

Kaj doživite kot ženska v pogosto od moških dominirani umetniški sceni?

V literarno umetniški družbi ženske po mojem nismo ne na boljšem in ne na slabšem kot v preostali družbi.   

Kaj je bila največja ovira, ki ste jo morali premagati kot pesnica?

Če se pri delu zatika, zna biti nepopisan list papirja kar precejšna ovira.  

Kakšne teme vas ravno zdaj zanimajo? Na čem ravno delate?

Pred kratkim sem založbi oddala rokopis nove pesniške zbirke. Zato sem zdajci v vmesnem obdobju. Premlevam marsikatere zamisli in zasnove, preden se bom odločila za smer, v katero bom krenila. Gotovo se bo prvotna zasnova v teku pisanja še spremenila.                                              

Leave a Reply

  Subscribe  
Notify of