V Višji šoli za gospodarske poklice v Šentpetru so pri tečaju spoznavali, kako uporabiti med pri pripravi jedi.
Da so čebele za človeka posebnega pomena, je že od nekdaj znano. Saj one ne poznajo meja, letijo tja, od koder se vračajo z dobrotami za človeka, mu sladkajo življenje, mu lajšajo bolečine in podpirajo zdravljenje. Zaradi tega čebela umre, dočim vse ostale živali poginejo.
Nedavno pa so čebele s svojim medom vdrle v našo kuhinjo in jo verjetno osvojile. V šolski kuhinji Višje šole za gospodarske poklice v Šentpetru so se zbrale čebelarke, čebelarji in njihovi prijatelji od blizu in daleč, da bi spoznali, kako uporabiti med pri pripravi jedi. Nihče ni prav vedel, kaj ga čaka ta večer in nihče ni črhnil besede, čitajoč jedilnik, ki je predvideval predjed, pečeno postrv, piščanca, razne priloge, solato in desert.
Ko je z mirnim glasom začela upokojena in nekdanja prehodna učiteljica za prehrano na tej šoli gospa Marija Arh-Ivanšek razlagati, kako je pred 20 leti med našel pot v našo kuhinjo ne samo kot sladilno sredstvo, temveč za oplemenitenje vseh vrst jedi, so vsi umolknili. Medov je toliko vrst, kolikor je rastlin, ki jih obiskuje naša čebela, kranjska sivka. Vsaka rastlina zapusti v medu svoj odtis, svoj okus. Ob teh razlagalnih besedah in ob napotkih, kaj vse se mora pri kuhi upoštevati, so vsi napeto prisluhnili. Med je visokokakovostno in zelo občutljivo živilo, ki vsebuje poleg sladkorja in vode celo vrsto zdravilnih in okusnih sestavin. Previsoka vročina, nad 40 stopinj, pa uniči velik del teh sestavin, zato naj se med doda šele na kraju, kot začimba, ko je jed že skuhana ali pečena. Daniela Pečnik je priskrbela in pripravila odmerjene količine bioloških kakovostnih domačih živil, od postrvi, piščanca, govedine, zelenjave do cele vrste različnih medov. S tem se je začel živžav, za vsakim štedilnikom po dva ali po tri. Eni so se odločili za pripravo juhe, drugi za postrvi, tretji za priloge. Lonci, noži, mešalniki so zarožljali in zažvenketali. Kuhinja je zaživela kakor na mravljinjaku, ko ga obsijejo in ogrejejo jutranji sončni žarki, le da se je začel širiti vonj jedil skozi kuhinjska vrata na hodnik in privabil tega in onega iz doma, da pogleda, kaj se dogaja.
Po končanem delu so se vsi udeleženci skupaj s kuharico Arh, z Danijelo Pečnik in predsednico KIS-a, pokroviteljico vseh čebelarskih aktivnosti, Marinko Mader-Tschertou zbrali v priključeni jedilnici, da ob izmenjavanju izkušenj tega večera zaužijejo ta z medom oplemeniteni meni.
»Bog požegnaj!« – »Bog daj!« Zadržano so se bližale žlice ustom – kaj bo. Po prvem požirku so se spogledali med sabo. Izvrstno, ne bi si mislil, kaj vse se da. Vesel sem, da sem se udeležil, bilo je res presenečenje. Hvala vsem, ki ste nam omogočili to novo doživetje in sprehod v deželo okusov.
–Janko Pečnik
