SK Zadruga Aich/Dob je izgubil tudi tretjo finalno tekmo v prvi avstrijski odbojkarski ligi proti moštvu UVC Gradec z 1:3. Štajerci zdaj v seriji na štiri zmage vodijo z 3:0. Pogovorili smo se s številko 7 Dobljanov, z Brazilcem Victorjem Hugom Mirando de Alcantara. Govoril je o tem, zakaj se je odločil za odbojko, o svojih prvih korakih kot profesionalec, o času bivanja v Avstriji ter o finalni seriji letošnje prve avstrijske odbojkarske lige. 

Odločitev za odbojko

Pot do odbojke ni bila daleč, saj sta bila starša strastna odbojkarja. »Moj oče je bil le korak pred tem, da bi postal profesionalec. A potem se je poškodoval in je moral prenehati s tem športom,« je v pogovoru dejal Victor in dodal, da je mama prav tako dolga leta igrala odbojko. Od njegovega rojstva naprej sta starša vedno spremljala odbojko ter veliko govorila o njej. Nikoli ga nista silila v ta šport. Na začetku pravzaprav ni hotel postati odbojkar, temveč nogometaš – to, kar v Braziliji hoče vsak otrok. Toda nekega dne, ko je bil star 12 let, je bil z očetom na neki tekmi brazilske superlige. Ta tekma mu je odprla oči. Z navdušenjem je pripovedoval, kako je doživel tekmo, ob kateri je opazil, da je odbojka prav to, kar si želi. 

Začetek kariere

Najprej je začel igrati v šolski ekipi. A to mu že kmalu ni več zadostovalo. Po letu in pol je rekel materi, da se želi pridružiti ekipi in jo prosil, da mu pri tem pomaga, ker hoče biti kakor oče. S štirinajstimi leti se je potem pridružil društvu v bližini Sport Club Pinheiros. Ekipa je bila boljša od šolske ekipe, ni pa bila profesionalna. V teh letih mu je postajalo vedno bolj jasno, da je odbojka nedvomno njegova strast in da mora storiti še korak naprej. Zopet je iskal pomoč pri starših, ki so ga vedno in povsod podpirali. Oče mu je svetoval, da naj gre za takšen korak v mesto São Paulo, kjer da so najboljše ekipe. Uspelo mu je prepričati trenerja, ki je videl, da ima primerno postavo za odbojko in je menil, da se v njem skriva talent, ki ga je treba izoblikovati. 

Profesionalna pot

Po podpisani pogodbi se je njegova pot hitro razvila naprej. Z ekipo Brasil Kirin Campinas je postal v starostni skupini pod 19 let takoj brazilski prvaki. Leto navrh se je pridružil ekipi São Bernardo, ki je v tistem času igrala tudi v superligi (najvišji brazilski ligi). »To leto je bilo neverjetno,« je povedal Victor, saj je v tistih mesecih postal tako v starostni skupini pod 19 kot tudi v starostni skupini pod 21 brazilski prvak, ob tem pa je nabiral izkušnje v najvišji brazilski ligi. Sledil je korak k ekipi Corinthians-Guarulhos, ki so jo sestavljali številni reprezentanti Brazilije. Med njimi tudi eden najboljših liberov vsega sveta – Serginho. Prvo leto ni bil v prvi postavi ekipe, a kljub temu se je v tem času naučil nešteto stvari, saj je dan za dnem lahko igral z najboljšimi igralci sveta. Končali so sezono na dobrem 5. mestu v superligi. Naslednje leto je bil sestavni del ekipe. Žal pa je ekipa v tistem letu imela kar nekaj težav. Po odigrani sezoni ga je poklical menedžer in vprašal, ali je pripravljen igrati v Avstriji. Začudeno ga je Victor tedaj vprašal: »Kaj?« Na začetku še niti ni vedel, kje natančno Avstrija je in kaj to zanj pomeni. Imel je pomisleke, saj ni znal dobro angleško. Toda navsezadnje se je odločil za to pot v neznano. 

Nova preizkušnja v Evropi

Pred dvema letoma je športna pot tedaj 20letnega Victorja vodila v Evropo. Biti oddaljen od doma zanj ni bilo nič novega, saj je že od petnajstega leta starosti bil nenehno na poti. A kljub temu ta korak zanj ni bil tako enostaven. Preden se je pridružil ekipi iz Doba, je evropsko celino spoznaval že nekaj mesecev prej. Udeležil se je poletne Universiade leta 2019 v italijanskem Neaplju, kjer je z brazilsko reprezentanco postal deveti. Po kratkem času doma se je za mladega, nadarjenega odbojkarja začela pustolovščina v Dobu. Na začetku mu je bilo težko, saj se je sprva moral navaditi na nove okoliščine. A, kakor je povedal v pogovoru, so se mu tukajšnji kraji zdeli takoj čudoviti. Priznal pa je, da je bil malo prestrašen, ko je bil prvič z menedžerjem Doba na glavnem trgu v Pliberku. Trenutno živi v Čirkovčah s sonarodnjakom Danielom De Souza Macielom, ki se je ekipi Doba pridružil lani. Z njim se lahko pogovarja tudi v portugalščini, kar mu je v prvem letu v Dobu precej manjkalo. Svoj vsakdan pretežno opravlja v angleščini, ki se je je naučil v času v Dobu. Prav tako pa se uči tudi slovensko. Slovenski jezik ima rad, kakor je povedal, saj je izgovorjava ponekod podobna portugalščini. »Marsikdo se mi smeji, ampak zame je lep jezik,« je priznal v pogovoru in tudi z dobro izgovorjavo besed in fraz pokazal, česa se je doslej že naučil. Z dosedanjim časom v Avstriji je zelo zadovoljen in tudi ponosen nase. Dodal je, da lahko doseže še veliko več. To namerava opraviti kot je navajen, namreč s trdim delom in z ljubeznijo do tega, kar dela. 

Finalna serija proti UVC Gradec

Avstrijski odbojkarski prvak Dob finalne serije ni začel preveč dobro. »Vemo, da Gradec igra dobro, tega ne smemo zanemariti. Toda vemo tudi, da lahko mi igramo še veliko bolje,« je dejal Victor in dodal, da bo ekipa šla v naslednjo tekmo v nedeljo nadvse fokusirano in da bo vsak dal vse od sebe za zmago ter za navijače in navijačice, ki sicer trenutno ne smejo biti v dvorani. Pogovor se je končal z jasnimi besedami, da brez sence dvoma verjame v zmago in zaupa celotni ekipi.