Globaški župan Bernard Sadovnik je kot predstavnik deželne Enotne liste nasledil Franca Jožefa Smrtnika v deželnem predsedstvu Koroške občinske zveze (Kärntner Gemeindebund). V pogovoru z Novicami zavzema tudi stališče do aktualne situacije, v kateri je deželna EL, in do izzivov samostojnega političnega gibanja za prihodnost.

Kot prvi se je z vodstvom Koroške občinske zveze (KOZ), da bi kooptirala predstavnika deželne Enotne liste v predsedstvo, dogovoril pokojni pliberški občinski politik Fric Kumer (1937–2018), ko je med letoma 1985 in 1989 predsedoval Klubu slovenskih občinskih odbornikov (KSOO). Dokončno pa je zastopstvo v predsedstvu KOZ uspelo doseči dolgoletnemu predsed-niku deželne EL Andreju Wakounigu. Njemu je v predsedstvu občinske zveze sledil Vladimir Smrtnik, za njim pa je deželno EL zastopal tedanji kapelški župan Franc Jožef Smrtnik. V novem predsedstvu jo zastopa globaški župan Bernard Sadovnik.     

V ponedeljek, 9. avgusta, ste prvič sodelovali na seji predsedstva Koroške občinske zveze. Kako ste bili sprejeti?

Bernard Sadovnik: Ugotovil sem, da sem lahko enakopravno sodeloval in da so zelo resno jemali moje vsebinske pripombe. 

Kakšne so bile vaše vsebinske pripombe?

Tematiziral sem npr. vprašanje jamčenja, ki smo mu izpostavljeni  župani. Poudaril sem, da je treba župane razbremeniti. Drugače bo težko najti ljudi, ki bi kandidirali za župansko mesto. Razpravljali smo tudi o reformi zakona, ki vsebuje določila glede čestitk za občanke in občane ob njihovih življenjskih jubilejih ali na dnevu starih. Trenutno zaradi določil o varstvu podatkov ne moremo agirati tako, kot bi bilo potrebno. Sploh pa imam možnost, neposredno iz kompetentnih ust dobivati koristne informacije za občinsko delo ter za uspešno lobiranje naše južnokoroške regije. 

Katerim temam boste še posebej namenjali svojo pozornost?

Svoje delo v predsedstvu KOZ hočem osredotočiti na kooperacijo med občinami. Če ta ne bo uspela, bodo začeli z združevanjem koroških občin, kar bi bilo za občine na dvojezičnem ozemlju oz. v južnokoroški regiji pogubno. Geopark Karavanke je zame zgleden projekt. Toliko bolj se bom zavzemal, da se ta zamisel razširi tudi na ostale obmejne občine.

Občinske volitve so sicer že nekaj časa za nami. Kljub temu vprašanje za vas kot občinskega politika, ki je  bil izredno uspešen: kako ocenjujete izid volitev za samostojno gibanje? 

Zelo sem vesel, da je toliko mladih ljudi bilo pripravljenih kandidirati na samostojnih občinskih listah in prevzeti funkcije v občinskih svetih. Hkrati je zelo škoda, da v deželni EL do danes nismo skupno opravili poglobljene analize o izidu volitev. Ta pa bi bila nujno potrebna za nadaljnje delovanje  naših frakcij.

Omenili ste deželno Enotno listo. Kako ocenjujete njeno trenutno delovanje? 

Če se oziram nazaj, ko je Klubu slovenskih občinskih odbornikov (KSOO), katerega ustanovni predsednik je bil Filip Warasch, predsedoval Fric Kumer, ali na čase, ko sta bila na čelu deželne EL Andrej Wakounig in za njim Vladimir Smrtnik, lahko ugotovim: v tem času smo imeli tudi na deželni ravni veliko politično težo. 

Kako jo utemeljujete?

Samo dva primera: pri vprašanju decentralne kanalizacije in čezmejnega sodelovanja smo dokazali, da smo bili z našim političnim nastopom na deželni ravni uspešno prisotni.   Naslednji primer: če naši občinski svetniki v času, ko je bil na čelu deželne EL Vladimir Smrtnik, ne bi leta 2004 ustanovili Delovne skupnosti »Dežela pod Peco«, danes ne bi bilo ustanove Geopark Karavanke.  Ne nazadnje je zaradi te uspešne politike deželne EL prišlo tudi kooperacije z Zeleno alternativno listo, predhodnico stranke Zeleni. Preko te je bil leta 1986 Karel Smolle  izvoljen v dunajski parlament in je takrat s svojo politiko dialoga dosegel uresničitev pomembnih vsebinskih projektov. Brez Smollejeve dialoške politike ne bi imeli Dvojezične TAK, slovenskih televizijskih oddaj in uspešnega razvoja glede dvojezičnega šolstva.

Kako izboljšati trenutno situacijo?

Najbolj pomembno bi bilo, da pride do stalne izmenjave sodelovanja med občinskimi svet-niki in listami. Tako bi skupno krepili močno in uspešno EL na dvojezičnem ozemlju. K temu štejem tudi redno servisiranje s strani deželne EL in profesionalno pri-pravljene volilne kampanje. Sploh pa se moramo kot samostojno politično gibanje  jasno opredeliti: želimo biti močna in uspešna regionalna stranka ali pa se omejiti na delovanje na občinski ravni. V tem primeru sem za to, da poživimo Klub slovenskih občinskih odbornikov. Skratka: če nimaš skupnega cilja, ne moreš biti uspešen. Trenutno ga nimamo. Samokritično pa moram priznati, da se nisem udeleževal sej deželne EL, ker nisem videl pripravljenosti za odločilne spremembe. Hkrati pa moramo biti hvaležni, da  nekdo ob napornem delu v domači občini še sploh hoče prevzeti funkcije na deželni ravni.

Za katero pot bi se vi odločili?

Osebno sem prepričan, da bi z odprto politiko v korist južnokoroške regije lahko kot regionalna stranka dosegli več deželnozborskih mandatov. Da je to možno, dokazuje tudi Skupnost južnokoroških kmetic in kmetov.  Za to je potreben dolgoročen koncept za najboljši tim ne glede na ideološko pripadnost in profesionalizirano delo. Sam sem s svojim timom vztrajal 24 let, da sem postal župan, in na zadnjih volitvah dosegel s frakcijo celo absolutno večino.