Koroški Slovenci ste lahko ponosni na svoje dosežke

Peter Česnik, minister RS za Slovence, je skoraj 37 let preživel v tujini – v Avstraliji. Zato ne začudi, da ima posebej izostren posluh ter razvit občutek za izzive in skrbi, ki tarejo slovenskega človeka v zamejstvu v boju za ohranitev jezika in slovenske identitete. 

Gospod Česnik, od jeseni lani vodite kot minister Urad RS za Slovence zunaj meja Slovenije, ki je letos obeležil 25-letnico delovanja. Kakšen je vaš rezime 25-letne bilance?

Peter Jožef Česnik: Republika Slovenija je že kot del prejšnje federacije vedno skrbela za svoje ljudi po eni in drugi strani. In vedno se je tudi politično borila za večjo prepoznavnost slovenske skupnosti izven meja Republike Slovenije, to je predvsem zamejstvo. Bilanca četrtstoletja je dobra, imeli smo leta debelih krav z več denarja in leta suhih krav z manj denarja. Imeli smo, recimo, probleme z deficitnim delovanjem Novic, imeli smo probleme z uvedbo pregleda dokumentacije na Ljubelju, kar je administrativna ovira naše sosede, kar me čudi, ker na Brennerju je ni. Ampak na splošno smo na Uradu delali na tem, da bo prepoznavnost Slovencev izven naših meja rasla. In raste! To sem pa ponosen, da lahko rečem.

Koliko slovenskih skupnosti v zamejstvu in po svetu ste v dobrem letu vodenja Urada obiskali in katera so težišča njihovih skrbi in želja?

V zamejstvu se skoraj redno gibljem, pa naj bo to tržaško, goriško, čedadško območje, Benečija, Furlanija-Julijska krajina, tudi na Koroškem sem velikokrat, naj bodo to okrogle obletnice rojakov ali kulturne prireditve, na katere z veseljem prihajam, recimo na prireditve Mohorjeve, ali še druge prireditve kot je 25-letnica jasli in otroškega vrtca v Dobrli vasi, da jih omenim le nekaj. To so vse dogodki, ki so zame izredno pomembni, kajti slovenska srenja, ki je nekoč v avstro-ogrskem delu bila dežela Kranjska, je nenadoma po prvi in drugi svetovni vojni zaradi različnih mirovnih pogodb bila secirana pri živem telesu in amputirana v Koroško, Štajersko, Benečijo, Julijsko krajino in del Istre. To so stvari, za katere upam, da sožitje v Evropski uniji deluje – z redkimi izjemami.

Sami ste dolgo živeli v tujini in poznate pogled na Slovence z obeh zornih kotov. Se pogledi nanje iz matične Slovenije razlikujejo od pogledov manjšin na lastni položaj?

Jaz zelo nerad uporabljam besedo diaspora, vi Korošci je tudi nimate radi, še manj pa mi je blizu beseda manjšina. 60.000 Slovencev, slovenskih duš slovenskih korenin ni manjšina. To je skupnost in neverjetno prispeva tako italijanski sosedi, kot tudi sosedi v Avstriji, pa tudi na Hrvaškem in v Porabju. Zavest Slovencev v zamejstvu in širom sveta je veliko bolj poudarjena kot v matični domovini. Jaz sem pri kmalu 75 letih še vedno izredno ponosen na borbo, ki je prinesla samostojnost Republiki Sloveniji in našemu narodu. Mladina, rojena leta 1980 in kasneje, jemlje to kot samo po sebi umevno. V tem je največja razlika med enim in drugim.    

Koroški Slovenci smo ena od skupnosti, ki jih podpirate v prizadevanjih za ohranjanje jezika in slovenske identitete. V kakšnem položaju nas vidite v primerjavi z drugimi Slovenci v zamejstvu in po svetu?

Ne bom primerjal enega z drugim, ker je to kot primerjati hruške z jabolki. Obadva sta dober sadež. Sem in tja imamo kakšnega obtolčenega, če lahko tako rečem, ampak tudi iz tistega obtolčenega se še vedna da »štrudel naredit«. Rekel bom tako: avstrijska skupnost je živa in zdrava. Žal mi je, da štajerski del slovenstva v Avstriji ni tako vitalen in številčen, kot je koroški del. Pavlova hiša in Susana Weitlaner delajo odlično, vendar se mi včasih zdi, ko da so glas v puščavi, medtem ko na koroški strani ste pa izredno aktivni – Slovenska gimnazija, slovenski vrtci, Slovenski atletski klub, in še bi lahko našteval. Zdaj imamo še koroškega škofa, zeleno poslanko na Dunaju gospo Voglauerjevo – upam, da bo postala ministrica za okolje in prostor –, imamo Angeliko Mlinar, ki bo zdaj kandidirala za ministrico v Sloveniji. Torej Korošci ste lahko ponosni na svoje dosežke kljub amputaciji od matične domovine.  

Z našega vidika je narodna skupnost na Koroškem bila zadnje čase deležna res nekaj zvezdnih momentov. Omenili ste že slovenske rojakinje in rojake: škofa Jožeta Marketza, poslanko Olgo Voglauer in ministrsko kandidatko Angeliko Mlinar. Tudi pri podelitvi Nobelove nagrade v Stockholmu smo slišali slovensko besedo, pa dunajski Burgtheater vodi od letos koroški Slovenec. Poleg tega ima Koroška deželnega glavarja, ki nam je naklonjen. Bi prosto po Prešernu danes lahko rekli, da so se nam vendarle nekoliko »vremena zjasnile«?

Z gospodom Petrom Kaiserjem sva v dobrih medosebnih odnosih. Moram reči, da se zavzema v okviru danih administrativnih možnosti kot deželni glavar, ki nima samo nas na duši, ima tudi še koga drugega. Ampak njegova vrata so meni vedno odprta in imava vedno pozitiven dialog. Mislim, da lahko rečemo, da so se vam dejansko vremena zjasnile. Mislim pa tudi, da mlaj-ša vlada v avstrijski politiki vidi dobrobit multikulturnosti tako v kulturi, znanosti in šolstvu, predvsem pa v gospodarstvu. Poglejte, samo SGZ s 320 člani, kolikor sem razumel gospoda Vouka zadnjič v Celovcu, je naredila pet in pol milijarde prometa. To je nekaj, na kar mora Dunaj biti ponosen in tudi paziti, da se bo to še naprej vzdrževalo. 

Podpora avstrijske države koroškim Slovencem je slej ko prej nesorazmerna. Predsednik vlade RS je nedavno poudaril dobro sodelovanje obeh zunanjih ministrov. Vidite v tem realistično možnost za odpravo nesorazmernosti avstrijskih podpor slovenski narodni skupnosti?

Velikokrat so te podpore posameznim entitetam pogojene s pogledom administratorja na nekem nižjem nivoju. Medtem ko so bilateralni odnosi na samem vrhu med obema vladama pozitivni, lahko naletite na koga, ki ni naklonjen slovenski skupnosti in bo interpretiral določena pravila, ali jih celo obšel ali ignoriral.Tega se ne moremo izogniti. Je pa res, da člen 7 je bil napisan in nemalokrat se nekatere postavke ne izvajajo tako, kot je bilo napisano. In na temo ministrov za zunanje zadeve in na srečanja obeh vlad je reci, da delujejo.

Trd oreh je vsa leta financiranje Novic, kjer nosi levji delež bremena Slovenija. Kaj ste ukrenili ali nameravate ukreniti, da bo tudi avstrijska vlada končno prevzela svoj del zakonsko določenih obvez?

Po eni strani mi na to pritiskamo – dobesedno pritiskamo! –, da bi bilo več pomoči etničnemu tisku. To je eno. Če ORF financira skozi različna sredstva oddajo za Slovence v slovenskem jeziku, ne vidim razloga, zakaj se ne bi podobno udejstvovanje namenilo tudi tiskanemu mediju. Je pa še nekaj pomembnega. V Italiji imamo več glasil, Matajur, Glas itd. Vodstvo je tam proaktivno in niso v taki finančni zagati kot Novice. Upam, in tu je domača naloga za vodstvo Novic, da se rekonstruira, da se vidi, kaj je tržna niša, da pritegne tudi mlajše bralce in da istočasno informira tudi avstrijski živež, kaj počnemo, kaj doprinesemo. S tem se bi verjetno naklada povečala in če boste trajno uspeli postati tednik, bo lep uspeh. Meni je izredno pomembno, da ostanete likvidni in greste naprej. Tu bi dal primerjavo s hotelom Korotan, ki je že leta vedno v črnih številkah, ker je dobro voden. Vedno spet so problemi – naj bo to vlada ali družina doma –, če je umirjeno, previdno, do neke mere tudi konservativno vodeno, potem do rdečih številk naj ne bi prišlo. Vem pa, da tega ne moremo popraviti čez noč in pomoč s te strani meje bo še vedno prihajala, vendar razumeti morate, da je Slovenija majhna ekonomija in ima pol milijona ljudi živečih izven Republike Slovenije. Tako, da moram biti izredno previden, kam vložim denar, kako ga vi porabite in kakšen odmev bo ta denar imel. Nikakor pa ne podpiram ideje, da bi Novice propadle. Novice so Novice, Novice so naše tiskano okno v koroške Slovence.    

Povejte nam še, katere stvari znotraj slovenske skupnosti na Koroškem vas navdajajo z zadovoljstvom in kaj bi po vašem lahko spremenili ali izboljšali?

Več ko zadovoljiv je razvoj otroških vrtcev, zanimanje za pouk slovenskega jezika je izredno v porastu in ta porast vidimo tudi v Italiji, tudi v Gorskem Kotarju in v Istri na hrvaški strani, pa tudi v Porabju. Moti me pa politična razdvojenost glavnih akterjev. Če potegnem vzporednico z južno Tirolsko, kjer imajo več političnih struj, a ko gredo v Rim, govorijo z enim glasom. Nastopajo vedno kot ena enota. Združeni bomo obstali, če se pa snop razveže, se pa žito razsuje. To je, kar me boli in bi rad videl več sodelovanja. Pozitivno pa je, recimo, sodelovanje celovške s tolminsko gimnazijo ali organiziranje Evropeade. Tudi več kulturnega sodelovanja z naše strani bi moralo biti podprto in na tem delam. To je pozitiven korak, ki bo združeval slovensko skupnost. To je včasih že bilo. Rad bi pa videl, da bi bilo tega več. S tem dvigamo našo prepoznavnost v nemško govorečem delu avstrijskega prebivalstva. 

Kako bi v dveh, treh stavkih opisali svojo bilanco prvega leta na položaju ministra RS za Slovence?

Nisem profesionalen politik, imam pa 37 let izkušenj in občutka, kaj je biti v tujini. Slovenski jezik naj bi bil prisoten tudi v administrativnih, pravnih aktih na Avstrijskem, pa tudi v Italiji. Vidim, da zmanjšujejo sodišča, npr. bo v Borovljah samo še en sodnik in še ta ne bo govoril slovensko. Dobiti slovenskega pravnika, ki bi razvijal kariero v sodstvu, pa je tako težko, kot dobiti slovenskega mašnika, da bo maševal v slovenščini – problem, ki ga imamo, recimo, v Italiji.

Kako boste oblikovali svoje božične in novoletne dneve, da boste zbrali čim več novih moči in veselja za izzive prihodnjega leta?

Malo bomo nazdravili s prijatelji, popraznovali. Če bo vreme lepo, bomo šli na kakšen sprehod. Upamo, da bo bel božič. Sneg je revnega kmeta gnoj, so rekali včasih. Bom se pa malo odpočil, čeprav na mojem mestu nikoli ni počitka, ker tudi v svojem privatnem času, ali grem v Istro, ali grem na Tržaško, na Goriško, ali grem na Koroško, povsod so prijetni ljudje, s katerimi se rad družim in veliko več zvem, če hodim po takih neformalnih obiskih.

Želim vam vse dobro za prihodnje leto. Bodite ponosni, da 26. decembra praznujemo Dan samostojnosti v Sloveniji. Utopija pač je in France Prešeren je lepo zapisal v Zdravljici kot večen optimist »Ne vrag, le sosed bo mejak «. In po privatni strani vam bom pa rekel, da Slovenci moramo »stati inu obstati«, kakor je rekel Primož Trubar.