Na Golem otoku, skalnati škrbini blizu otoka Krk, je leta 1949 med informbirojevskim sporom med Titom in Stalinom jugoslovanska tajna policija Udba ustanovila razvpito politično taborišče za prevzgojo tako imenovanih »informbirojevcev«. 

Goli otok danes ni več gol, kakor je bil 7. julija 1949, ko so nanj pripeljali prvo skupino dvajsetih zapornikov, obtoženih pripadništva Stalinu, skratka izdajalcev partije in domovine.

Vse propada

Na Golem otoku danes raste drevje, ki so ga posadili zaporniki, in v puščavi  razžarjenega pečevja nudi redko senco obiskovalcem in ovcam, ki se tam divje pasejo. Poslopja, ki so jih zaporniki v obupnih okoliščinah morali zgraditi, propadajo. Ovcam pa služijo za staje. Barake, v katerih so životarili zaporniki, pa so v 80. letih prejšnjega stoletja porušili. Kot da se Hrvaška odreka tej zgodovini in jo taji in hoče, da bi se čim prej zdrobila v prah. 

Vse zgradbe in poslopja, od cest, delavnic in bivanjskih barak, od impozantnega komandaturnega poslopja in čuvajnic in upravnih poslopij milice in Udbe do ogromnega zbiralnika vode – deževnice, so v nečloveških in ubijajočih okoliščinah morali zgraditi zaporniki. Danes vse razpada. Na Golem otoku ni vode, morali so jo dovažati, zapornik ni imel imena, ampak je bil le »bando«, brez sleherne pravice in dostojanstva. Takšno ravnanje z njim naj bi služilo njegovi prevzgoji. V delavnicah Golega otoka so izdelovali tudi različno robo, od kamnoseških do mizarskih izdelkov. Iz gospodarskega vidika je Goli otok bil zelo donosno podjetje, večina robe je šla v izvoz. 

Zadostoval je sum

Uradno je kaznilnica na Golem otoku začela delovati 9. julija 1949 in je obstajala do leta 1956. Tu naj bi v zveste člane družbe prevzgojili ljudi, ki sta jih partija in Udba obtoževali, da so se v konfliktu med Stalinom in Titom opredelili za sovjetsko stran. Za aretacijo na Golem otoku in pa v kaznilnici v Bileči v Bosni in Hercegovini, tam je bil informbirojevski zapornik Bogdan Mohor-Ston, so zadostovali že zgolj sum, denunciacija, nepremišljena beseda. Idejo za zapor na Golem otoku in v Bileči za dozdevne in dejanske ideološke nasprotnike samostojne Titove politične linije je imel takratni jugoslovanski notranji minister Aleksandar Rankoviç. Zaporniki in zapornice so bili iz cele  Jugoslavije, od visokih partijskih in državnih funkcionarjev preko bivših partizanov do delavcev in dijakov. Vodilne funkcije med jetniki so zasedali ujeti bivši četniki in ustaši.   

Dvakrat na Golem otoku

Dva dni pred uradnim odprtjem taborišča oz. zapora je 7. 7. 1949 kot eden prvih zapornikov (številka 2) na Goli otok stopil Radovan Hrast iz Šelške doline. Partizan in udeleženec številnih delovnih akcij za obnovitev porušene domovine (Brčko-Banoviči, Šamac-Sarajevo) ter dijak pomorske šole na Reki je postal žrtev ovadbe, da je informbirojevec. Brez sodnijskega postopka je bil obsojen na administrativno in vzgojno kazen dveletnega družbenega dela na Golem otoku. Po nekaj mesecih ga predčasno spustijo na svobodo, tudi pod pogojem, da bo ovajal svoje sošolce. Ker tega ni storil in je nasedel provokatorju, ga Komunistična partija Reke ponovno obsodi na dve leti družbenega koristnega delo na Golem otoku. Ker je drugič tam interniran, velja za »dvomotorca«. Že na poti na otok so zaporniki izpostavljeni hudemu mučenju, po prihodu na otok pa morajo skozi kilometer dolg špalir sozapornikov, ki ko podivjani tolčejo in bijejo po njih. Kot dvomotorca ga doleti dodatno trpinčenje. Izbiti zobje in številni zlomi kosti so posledica.

Spravljen z dejstvi

Danes 88-letni Radovan Hrast je svoje izkušnje z Golega otoka opisal v knjigah »Čas, ki ga ni« in »Viharnik, na razpotjih časa«. Minulo nedeljo, 1. septembra 2019, je skupina iz Slovenije in Koroške obiskala Goli otok. Radovan Hrast jo je spremljal. Avtentično, kot to zmore le verodostojna živa priča, spravljen z zgodvino, brez sleherne maščevalnosti in sovraštva, je spregovoril o dejstvih Golega otoka. Na Golem otoku je umrlo približno 420 oseb. Od tega 230 za tifusom, ostali pa naravne smrti. Nasilne smrti je umrl samo en zapornik. Ubili so ga zaporniki. Milica in udba se v notranji ustroj zaporniškega vsakdana nista smeli vmešavati, skrbeli sta le za upravo in nadzor. Do leta 1956, ko so jugoslovanske oblasti opustile to obliko »prevzgojnega« taborišča in ga spremenile v mladinsko poboljševalnico, je na Golem otoku bilo interniranih nad 16000 oseb, večina moških. Ženske so bile zaprte tudi na sosednjem otoku Grgur.