Bilčovs Severno od Roža se dvigajo Gure. Gozdnato pogorje, ki na Plešišču pri Bilčovsu doseže nadmorsko višino 929 m, je nekdaj po ljudskem izročilu bilo domovanje vil, imenovanih žalik žene. Neposeljeni gosti gozdovi so bili kakor nalašč zanje, bivališča so si menda uredile kar v razklanem skalovju strmih prepadnih sten. Tja vodi tematska pot Mesta moči.
Izhodišče je parkirišče pod vasjo Gora na mestu. Kažipot z imenom Mesta moči in kratico 2d usmerja proti cerkvi svete Lucije na Gori. Že kmalu je na desni prvo opozorilo za »mesto moči« – mravljišče. Nedaleč zatem je pašnik, imenovan ograda, s križem. Na tem kraju naj bi se križale geomantične linije in vplivale še posebej ugodno tudi na splošno počutje.
Naslednja postaja je mogočna smreka na robu gozda, ki se ponaša z orjaškimi vejami. Ko da bi bila nekakšna straža ob vhodu v kraljestvo žalik žen. Pot vodi naravnost navkreber do Gorskih vrat (Huršče vrate po domače). To je bogve kdaj umetno izklesana ureza v skalnati steni, ki je kmetom in gozdarjem omogočila prehod na vrhnjo planoto Turij. Pot tam na levo zložno vodi skozi gozd, kmalu se po lesenih stopnicah spusti v kotanjo, kamor je slovenski geomant Marko Pogačnik postavil »zdravilni kamen.« Vklesani motiv na njem naj bi prinašal blagor naravi in človeku. Tik za kamnom se pot razcepi in tu se splača izbrati obe smeri. Najprej levo proti Racavi, prepadni steni nad vasjo Gora. Razgled z nje sodi med najlepše vtise s poti. V pomoč pri določanju vrhov je panoramska tabla. Po povratku do zdravilnega kamna v kotanji pot vodi proti sedežem. Po krajšem spustu sledi vnovično razpotje, pot Mesta moči gre desno v klanec in prav kmalu so videti sedeži žalik žen, po domače imenovane sedlaži– vdolbine v skali.
Od sedlažev se je treba vrniti nazaj do prejšnjega razcepa in slediti kažipotu 2d. Spotoma si je mogoče ogledati še eno izmed postaj na tematski poti Mesta moči – tri smreke, potem pa pot vodi nazaj do cerkve in do izhodišča na parkirišču ob cesti. Mirna hoja po tej poti traja dobri dve uri.
