Celovec Konec lanskega novembra je Krščanska kulturna zveza vabila v Tischlerjevo dvorano Mohorjeve v Celovcu na redni občni zbor, posebnih presenečenj ali pretresov po pričakovanjih ni bilo. Janko Krištof, župnik v Bilčovsu in Šentilju, je bil ponovno soglasno potrjen za predsednika, Zalka Kelih-Olip pa za tajnico. Razcvet kakovostne gledališke in lutkovne dejavnosti med koroškimi Slovenci je neločljivo povezan s KKZ in poletnimi delavnicami v slovenski Istri, najprej v Fiesi, že več ko desetletje pa v Ankaranu. Ta razcvet bo eno izmed težišč v delovanju KKZ v aktualnem letu, bliža pa se tudi obletnica koroškega plebiscita. 

Leto 2020 je na Koroškem nabito z jubilejnimi prireditvami. S kakšno vsebino vstopa KKZ v to leto? Zalka Kelih-Olip: To so po eni strani ustaljene prireditve, nekaj posebnega pa je letos predstava, ki je del projekta CarinthiJA2020. To je obenem jubilejna predstava ob 45-letnici lutkovnega in gledališkega dela pri KKZ. Premiera bo junija. Sodelovali bodo igralke in igralci iz raznih skupin, ki so vsa leta hodile na gledališko in lutkovno delavnico v Ankaran. Besedilo za predstavo je napisal Martin Kuchling. 

Janko Krištof: Skupaj s Slovensko prosvetno zvezo smo bili povabljeni na deželno vlado na predstavitev programa ob 10. oktobru in smo videli, da smo Slovenci dobro upoštevani. Na občnem zboru KKZ sem predlagal, da bi se Slovenci v velikem številu zbrali na Novem trgu in tam zapeli nekaj slovenskih pesmi. S tem bi dali znamenje, da živimo in naprej hočemo tukaj živeti ter sooblikovati kulturno življenje. Pa smo videli, da je naša pesem že vključena v spored. Nam se je zdelo to zelo spoštljivo in zato bomo društva spodbudili k sodelovanju, da bo v združenem zboru polovica Slovencev. 

Kritični glasovi opozarjajo, da 100-letnica plebiscita za koroške Slovence ni razlog za praznovanje, temveč kvečjemu za spomin na stoletje, v katerem je bila slovenska skupnost zdesetkana. 

Janko Krištof: Seveda smo tudi kritični. Vidimo, da se je na mnogih področjih marsikaj izboljšalo, ozračje je vsekakor čisto drugačno, kakor je bilo še pred desetimi leti. Po drugi strani pa vidimo, kako so v nekaterih krajih restriktivni do nas. Biti moramo budni, pozorni, in se tam, kjer je treba, še vedno boriti. Hkrati moramo pozitivno ozračje izkoristiti, ne pa zavrniti, če nam deželna vlada ponudi roko, česar nismo bili vajeni. Kjer se da, moramo na pozitivno ozračje pozitivno odgovoriti. Ne bomo praznovali, bomo pa obeležili dogodek, da pokažemo, kaj smo in kdo smo. Če nas dežela tako vključi kot sestavni del resničnosti na Koroškem, potem je to signal za prihodnost. Tudi signal občinam in političnim dejavnikom. 

Od okrog 100.000 Slovencev na Koroškem je številka v 100 letih padla na okoli 10.000. V obratnem sorazmerju je naraslo število slovenskih prireditev. V čem vidita razloge za današnjo pestrost delovanja? 

Janko Krištof: Vedno smo gradili na kulturi. Obstajamo v kulturi. Zgodil se je razvoj, marsikaj je pridobilo pri kakovosti, dobili smo strokovno pomoč. Danes je na mnogih področjih kulturnega ustvarjanja kakovost zavidljiva, ker smo vedno delali in nadgrajevali to, kar je bilo. Zato smo pri tem veliko na boljšem kot drugje, kjer se jim ni treba bati za obstanek. 

Na občnem zboru KKZ ste omenili veliko število prireditev in predlagali, da bi krajevna društva strnila svoje moči in včasih kakšne prireditve združila. Kako kaže s to pobudo? 

Janko Krištof: Deloma je res problematično, da vsako društvo dela zase. Potrebnih je še več pobud, da bi se premaknili in strnili svoje moči. Seveda je korak k sosedu lahko naporen. Verjetno bo potrebnega še nekaj motiviranja. 

Kakšna je vloga KKZ kot ene izmed obeh osrednjih kulturnih organizacij danes? Je to predvsem servis za včlanjena društva ali pa KKZ vlogo vidi tudi v spodbujanju novih trendov, smeri, aktivnosti? Zalka Kelih-Olip: Seveda ostaja še naprej servis in tega se društva poslužujejo. In seveda moramo razmisliti, kako razširimo svojo ponudbo, iščemo nove prijeme za kulturno dejavnost, kako damo večji poudarek slovenščini. Vse večji problem je naš jezik, ker število govorcev nazaduje. Jezik zato naprej ostaja naše prvotno poslanstvo. 

Katere so pobude za spodbujanje slovenščine? Iniciativa Slovenščina v družini v javnosti na primer ni tako prisotna.
Zalka Kelih-Olip: Iniciativa Slovenščina v družini stalno deluje, člani se srečujejo, nastajajo na primer nove zgoščenke, sedaj v Rožu. Čeprav to na zunaj ni tako vidno ali slišno, se dela. Z vsako zgoščenko se ohranja tudi narečje. To je zelo važno in tega ne bi podcenjevala. Pri našem delu je zelo pomembna gledališka dejavnost. To je jezikovna šola za vse, ki sodelujejo, in to je že vedno bila. Poleg gledaliških skupin po društvih, ki jih je že v razveseljivem številu, je treba omeniti gledališke šole, ki nastajajo v zadnjih letih. To spodbujamo in podpiramo, posredujemo ljudi, ki jih vodijo, društvom po želji pomagamo. Zavedamo se, da se s tem, in tu smo spet pri jeziku, podpira ravno slovenščina. 

Tu pa tam je bil ali še je slišati očitek, da je KKZ pri svojem razumevanju kulture bolj tradicionalistična, da ne ubira novih poti, da ne išče novih izraznih možnosti. Kako tradicionalistična je KKZ? Janko Krištof: Če pogledamo, kaj ustvarjamo in kaj od nas izhaja, to trditev lahko takoj ovržemo. Treba je pogledati samo, kakšni so bili zadnji koncerti Koroška poje. Kako spodbujamo in izobražujemo voditelje mladinskih in odraslih pevskih zborov. Pa celotno gledališko ustvarjanje. To je sam napredek, usmerjeno je v prihodnost, tako sodobno je, da je nezaslišano, če bi kdo še rekel, da je to nazadnjaško. 

Zalka Kelih-Olip: Tradicionalno ni vedno slabo. Treba je združevati oboje in to nam uspeva. 

Janko Krištof: In sicer v smislu nadgradnje. Ustvarjamo na podlagi tega, kar je doslej bilo. Tudi sodobni ustvarjalci, kakor Tonč Feinig, Edi Oraže ali Roman Verdel, ustvarjajo na osnovi starega, kar nastane, pa je nekaj čisto novega. Kot centrala jih k temu spodbujamo in jih pri tem podpiramo, kakor se vidi pri Koroška poje. 

Organizacija v svojem imenu nosi besedo krščanska. Kaj je posebej krščanskega pri KKZ?
Iz krščanstva izhajamo. Ne vidimo tega tako ozko, da bi vse moralo biti versko vezano, temveč v smislu drugega vatikanskega koncila: kar je človeškega, je tudi naše. Smo tam, kjer človek ustvarja. Ne izključujemo. Meje so pa tam, kjer se ponižuje človeka in tepta njegovo dostojanstvo. 

O odnosu med obema osrednjima kulturnima organizacijama, KKZ in SPZ, je vedno spet slišati, da je sodelovanje harmonično. Drži ta ocena?
Janko Krištof: Drži. To se vidi v komunikaciji med obema pisarnama, skupaj imamo prireditve, stične točke imamo skozi celo leto, vsako leto se srečata odbora in se pogovorimo. Ima pa svoj pomen, da gremo vsak svojo pot in je vsak ustvarjalen na svojem področju. Cenimo to, kar nastaja pri SPZ, in imamo vtis, da tudi druga stran ceni naše delo. 

Zalka Kelih-Olip: Na splošno sem mnenja, da je škoda časa, da bi se kregali, tako v zasebnem življenju kakor pri organizacijah. Sodelujemo res konstruktivno in pri tem ni problemov. Se pa drug drugega dopolnjujemo v programih, tako da mislim, da je tako, kakor je, v redu. 

Avstrija že nekaj časa nima samostojnega kulturnega ministrstva, za kulturo je pristojna državna sekretarka. V Slovenija posebnega ministrstva ni bilo le kratko obdobje – tudi z argumentom, da kultura ne potrebuje ministrstva, temveč predvsem dobre okoliščine in svobodo za delovanje. Primerjava je mogoče nekoliko za lase privlečena, a vendar: zakaj koroški Slovenci potrebujemo obe kulturni centrali? Saj bi denar lahko neposredno razdelili društvom in si privarčevali celovški aparat, kjer menda nič posebnega ne delajo? Janko Krištof: To očitajo samo tisti, ki nimajo pravega vpogleda v resničnost ali si pred njo zatiskajo oči. Kdor koli ustvarja, pa ve, kako dragoceni sta centralni ustanovi, kako zelo koristna je naša pomoč in kakšni impulzi od nas izhajajo. To je tudi povezovanje med društvi, s Slovenijo ali s Primorsko. Gledamo, kaj se po svetu dogaja pri Slovencih. Oni vedo, na koga se obrniti. Posamezno društvo bi bilo s tem vedno preobremenjeno in tako smo pogovorni partner s pogledom na celoten slovenski kulturni prostor. Pri tem smo lahko posredniki in usmerjevalci. 

Zalka Kelih-Olip: Če bi očitki držali, ne bi imeli dela, ki ga imamo. 

Kako sta zadovoljna s povezovanjem prek ožjih koroških meja? Smo Korošci zadosti odprti za že omenjeni skupni slovenski kulturni prostor? Janko Krištof: Včasih imam vtis, da bi morali biti bolj povezani s slovenskimi kulturnimi dejavniki in s Slovenijo. Iz Slovenije je veliko ponudb, radi bi pri nas nastopali in se z nami povezali. Je pa Slovenija glede na naš majhen prostor zelo velika in društva tega ne zmorejo. Kot ustanova, ki skuša posredovati, smo tu včasih preobremenjeni, ker je preveč skupin, ki bi rade bile povezane z nami. Ne moremo jim vedno ustreči. Včasih smo v našem prostoru s svojim delom tako zaposleni, da več povezovanja tudi ne zmoremo. 

Zalka Kelih-Olip: Omenila bi predvsem povezovanje s Primorsko. Če ne bi bilo Primorskih dni na Koroškem in Koroških kulturnih dni na Primorskem, sem prepričana, da te povezave med društvi ne bi bilo. Ne bi se poznali in ne bi vedeli za razmere drugod. Pri srečanjih vidimo, da nas to zelo bogati, tako Primorce kakor nas. 

Je KKZ že navezala stike z novo vlado, ne nazadnje je Olga Voglauer poslanka sedaj vladne stranke Zelenih?
Janko Krištof: Pri manjšinskem poglavju vladnega programa se vidi, da je Olga Voglauer sodelovala in uveljavila marsikatero pričakovanje narodne skupnosti. Glede tega smo zadovoljni. Upamo, da bo vlada to tudi izpolnila. Olgo poznamo kot človeka, ki ne govori samo, ampak potem tudi gleda, da se to uresniči. Smo vedno spet v stikih z njo. 

Projekt ob 100-letnici plebiscita in 45-letnici gledališke in lutkovne dejavnosti pri KKZ sta že omenila. Sicer pa KKZ letos ostaja pri ustaljenih stalnicah?
Janko Krištof: Klavzuro smo zastavili za triletno obdobje. Lahko si obetamo še kaj zanimivega. 

Pevska revija Koroška poje, Teden mladih umetnikov na Rebrci ali pa Slovenski gledališki praznik v celovškem Mestnem gledališču pa ostanejo? Zalka Kelih-Olip: Ostanejo. Na Rebrci pa smo dodali še tretji teden in s tem ustregli želji mladincev, ki so že presegli starostno omejitev za Teden mladih umetnikov. Sedaj bomo konec avgusta imeli še tretji teden za mladince od 14. leta naprej.