110 let organizirane slovenske kulture v Svečah

Sveče »Ustanovni shod slovenskega izobraževalnega društva Kočna v Svečah – Dne 29. avgusta 1909 je g. Gregor Pak sklical shod z namenom, da se ustanovi gori imenovano društvo. Shod se je vršil pri Adamu in je bil zelo dobro obiskan. Ko je sklicatelj shod otvoril, je podal po kratkem pozdravu besedo č. g. dr. Arnejcu. Govornik je v šaljivo resnem govoru poudarjal potrebo izobrazbe in bodril ljudstvo, naj se vsi mladi in odraščeni vpišejo v društvo. Ljudstvo je govoru z zanimanjem sledilo. Nato so domači č. g. kaplan Joso Rudl prečitali in obrazložili pravila društva. Zatem se je vršilo zapisovanje članov, katerih je pristopilo 120. S tem je bilo ustanovljeno slovensko krščansko izobraževalno društvo Kočna v Svečah.« S temi besedami, v starinski slovenščini, značilni za tisti čas, je zapisnik prve seje povzel začetke Slovenskega prosvetnega društva Kočna v Svečah, ki prav v teh dneh praznuje 110. obletnico delovanja.

V duhu časa so bile tudi dejavnosti društva, ki je poudarek na izobraževanju imelo zapisano kar v svojem prvotnem imenu. Z zapuščino dekana Lamberta Ferčnika je Kočna prejela okoli 300 knjig in tako osnovala svojo knjižnico, na tako imenovanem »socialnem kursu« so dvakrat tedensko obravnavali gospodarska, družbena in narodnostna vprašanja, v društvu je delovala tamburaška skupina, že kmalu, 2. februarja leta 1910, pa je bila na sporedu prva gledališka predstava Zamujeni vlak. Kočna je bila naročena na tedanje slovensko časopisje, kakor sta bila koroški Mir in ljubljanski Slovenec, v telovadnem društvu Orel, katoliškem odgovoru na liberalno usmerjeni Sokol, pa so skrbeli za telesno kulturo.

Nacionalsocialistična vlada je tudi za Kočno pomenila prepoved in s tem zamrtje društvenih dejavnosti. Povojno obnovo je spet zaznamovala gledališka dejavnost, čeprav so bila prva leta precej napeta – tudi zaradi ideološkega razdora med koroškimi Slovenci. Prvo premiero, Finžgarjevo Verigo, so postavili na oder šele ob 50-letnici društva, leta 1959. Dolgoletni ambasador sveške kulture je bil moški zbor pod vodstvom Antona Feiniga. Zaradi pomanjkanja podmladka organiziranega petja v Slovenskem prosvetnem društvu Kočna danes ni več, prav tako kakor tudi ni več gostilne pri Adamu, legendarnega srečevališča v samem vaškem jedru.

Že blizu štiri desetletja pa so Sveče znane po poletnem slikarskem tednu, ki je bil letos na sporedu osemintridesetič in ki je rožansko vas uveljavil kot priznan pojem na likovni sceni v alpskojadranskem prostoru. Središče slikarskega tedna je Vrbnikova domačija, ki jo je kipar France Gorše po svoji vrnitvi iz ZDA preuredil v svoj atelje – na vrtu pa z doprsnimi kipi ovekovečil pomembne osebnosti iz zgodovine koroških Slovencev, od škofa Modesta do fizika Jožefa Stefana in pesnice Milke Hartman.

Vodstva po Vrbnikovi domačiji, kjer so shranjena številna druga Goršetova dela, danes sodijo med glavne letne dejavnosti SPD Kočna, ki prireja tudi literarne večere, razstave in priložnostna družabna srečanja. Kako pomembni so posamezniki za slovensko kulturno življenje, pa poudarja predsednica SPD Kočna Alenka Weber-Inzko z besedami, da so »svetilniki vsak posamezni član ter vsaka posamezna članica našega društva in vsi podporni člani, saj brez njih ne bi preživeli. Zato cenimo in se zahvaljujemo vsem, ki tvorimo in nosimo to kulturno idejo ter kulturna dejanja in našo slovensko besedo v svet, v enaki meri.«

110-letnico svojega delovanja bo SPD Kočna proslavilo to soboto, 31. avgusta, ob 17. uri pri Colnarju (Sveče 44). Nastopili bodo Nada Tavčar, Andrej in Tonč Feinig, Bernarda in Marko Fink, Valentina Inzko Fink, Davorin Mori ter cerkveni pevski zbor Sveče in Kočna mladina – mladi so se za obletnico čezmejno povezali med Londonom, Trstom, Dunajem, Celovcem in Svečami.

Na vabilu za slavje je simbolno upodobljena domačija pri Krznarju, kjer je bil doma ustanovitelj Kočne Gregor Pak in o kateri je Marija Inzko v svoji knjigi Zvesta srca z zgodbami o Rožu zapisala: »Krznarejva hiša je bila središče sveškega življenja tudi zato, ker so bili štirje otroci z materjo vred zavedni koroški Slovenci. Danes v Svečah prav nič več ne spominja na njihovo hišo. Na njenem mestu stoji studenec. Živa studenčnica naj bi domačine še naprej napajala z živo zavestjo o pripadnosti narodu, ki se ga ni treba sramovati.«