Veronika Stern, učiteljica na Javni dvojezični ljudski šoli 24, je pred dvema letoma skupaj z Isabel Pototschnig in Jurijem Jenšacem v življenje priklicala kavarno za starostnike. Decembra lani je mama dveh otrok, učiteljica, zborovodkinja šolskega zbora LŠ 24 in občinska odbornica Enotne liste v Globasnici srečala Abrahama.
Občina Globasnica je pred leti ustanovila delovni krožek Zdrava občina, ki ga vodi Veronika Stern iz Podroj. Iz tega krožka se je razvil Dan zdravja, zdravstvu posvečen dan, ki ga enkrat letno praznujejo v Globasnici, pa tudi Seniorencafe, kavarna za starejše prebivalce občine, ki se v vaških in kulturnih domovih srečujejo vsak tretji torek v mesecu. 16. januarja so se dobili v Globasnici, 20. februarja se bodo srečali v Strpni vasi, marca v Večni vasi, aprila v Podjuni, maja pa v Štebnu. Kavarna je namenjena izključno starostnikom iz občine Globasnica. Srečanja starostnikov uradno trajajo ob 15. do 17. ure, a se »redno zavlečejo do pol sedmih, sedmih zvečer«, pravi Veronika Stern. Odbornica Enotne liste v globaškem občinskem svetu je lansko leto decembra dopolnila 50 let.
Trojka za kavarno starostnikov
Kavarno za starostnike vodijo Veronika Stern, Isabel Pototschnig in Jurij Jenšac. Isabel je 44-letna medicinska sestra negovalka iz Štebna, mama treh otrok in članica Ljudske stranke v občini Globasnica. Učitelj verouka v Globasnici in Škocjanu Jurij Jenšac, oče dveh otrok, ima 60 let in je sosed Veronike Stern v Podrojah. Prav on je bil tisti, ki je spričo očeta – ta bo letos dopolnil 95 let – delovnemu krožku pred dvema letoma dal idejo za kavarno starostnikov. »Oče ima kljub svojim letom odličen spomin in je živa enciklopedija preteklosti,« pravi Jurij Jenšac. »Na začetku smo bili zelo skeptični, kako bo vse skupaj teklo. Pripravili smo zelo natančen načrt za skoraj vsako minuto, ki pa ni bil potreben, saj se starejši znajo pogovarjati in so zelo veseli, če lahko skupaj kramljajo ob kavi. Edino, kar starostniki res potrebujejo, je naš čas. Ure, ki jih preživimo skupaj s starostniki, pa bogatijo tudi nas.«
Na srečanjih zaživi skupnost
Kot napol v šali dodaja Veronika Stern, je trojka Stern-Pototschnig-Jenšac »emancipirana, midve komandirava, Jurij pa dela, kar naši starostniki zelo občudujejo«. Komunikacija v kavarni starostnikov poteka v nemškem in slovenskem jeziku, vsak jezik je pri teh srečanjih enakovreden. Večina starostnikov se udeležuje samo srečanj v svojem kraju, kakih osem starejših oseb pa se udeležuje vseh srečanj, tudi ko ta niso v njihovem kraju. »Ob tem delu bogatiš, tudi če smo na začetku imeli več priprav, zdaj stvar teče in vidiš, da se nas ljudje veselijo. Na teh srečanjih začutiš utrip skupnosti, kar mi je osebno zelo pomembno,« pravi Veronika Stern. »Gre za ponudbo občine, ki je usmerjena v skupno dobro naših starostnikov.« Na začetku so Veronika, Isabel in Jurij sami pekli pecivo za kavarno starejših, danes ga večinoma prinesejo udeleženke. Trojko na kavarnah starostnikov podpira Michelle Dunskyj, koordinatorka za področje nege in zdravja starostnikov v občini Velikovec.
Položaj starostnikov v naši družbi
Kako pa trojka gleda na položaj starostnikov v družbi? Kot pravi Isabel Pototschnig, »je družba glede starostnikov razdvojena, del ljudi izkušnje starejših zelo ceni, obstajajo pa tudi taki, sicer redki, ki mislijo, da je starost nekaj sramotnega«. Veronika Stern opaža, da »številni starostniki v naši občini, pa tudi drugje, težko hodijo vštric z vse hitrejšim svetom, tehnološkim razvojem in digitalizacijo, zato so sproščena druženja v živo zanje še toliko bolj pomembna. Mladina danes živi povsem drugače od starostnikov.« Jurij Jenšac meni, da imajo največ sreče starostniki »v hišah s tremi, štiri generacijami pod eno streho«.
