Točno sto let za tem, ko je v Ljubljani 11. decembra 1918 umrl Ivan Cankar, je Slovenski inštitut na Dunaju v pivnici Pri Deseti Mariji v šestnajstem okraju Ottakring pripravil poseben spominski večer, na katerem je Veronika Sommeregger skupaj s Tamaro Sommeregger, Julio Mistelbacher in Franzisko King presenetila številno poslušalstvo z dvojezičnim slovensko – nemškim recitalom izbranih besedil iz različnih proznih, pesniških, dramskih in esejističnih Cankarjevih del. V slovenščini in nemščini sta zazvenela Cankarjeva melodična beseda in kritična misel, s katero je veliki pisatelj iskal pot za novega odgovornega in pokončnega posameznika. Zasluga Veronike Sommeregger in njenih sodelavk je, da recital ni deloval enosmerno, temveč je predstavil pisatelja iz različnih zornih kotov, pri čemer  je vedno znova zaživela tudi Cankarjeva etično poudarjena ironija in prizadetost zaradi napak v domovini:  »Pozdravljena mi dolina šentflorjanska …, pozdravljeni vsi vi zakrknjeni župani, vi krivični dacarji …, vsi vi zaslužni rodoljubi, zvesti čuvarji brezštevilnih svetinj in čednosti doline šentflorjanske …«

Pivnica Pri Deseti Mariji v šestnajstem dunajskem okraju je nekaj posebnega. Je eden redkih vinotočev še iz starega cesarskega časa, ki je še vsaj delno ohranjen v nekdanjem izvirnem stilu. V pivnici so že v Cankarjevem času točili pristno vino iz domačih dunajskih vinogradov. Slavko Grum, ki je na Dunaju tik po prvi svetovni vojni študiral medicino, ji je posvetil posebno črtico, v kateri opisuje hrupno disharmonično razpoloženje v zakajenih gostilniških prostorih, ki ga opremi pod vplivom spisov tedanjega dunajskega zdravnika Sigmunda Freuda s psihoanalitičnimi zarezami v človeško vprašljivo in temno.

V recital v znameniti dunajski pivnici so bili vključeni odlomki iz Cankarjeve lirike, proze in esejistike, v kateri opisuje pisatelj svojo rast v družbeno kritičnega človeka. V eseju »Kako sem postal socialist« iz leta 1913 je zapisal med drugim, da ga je »življenje teplo do krvi, toda kljub temu je pilil gladke verze«. Vendar mu je življenje na Dunaju, kjer je živel in ustvarjal več kot deset let, spremenilo pogled na svet, kot je v kratkem nagovoru poudaril predsednik Slovenskega inštituta Herbert Seher. V delavski četrti Ottakring se je srečal s ponižanimi in razžaljenimi, o katerih poroča v črticah »iz predmestja« in se postavil na stran socialno zatiranih.

Veronika Sommeregger, ki se že nad dvajset let na Dunaju med drugim ukvarja v različnih šolah s pedagoško gledališko dejavnostjo in je znana kot režiserka alternativnih gledaliških programov, je Cankarjeva besedila v pivnici Pri deseti Mariji spela v prijeten venček visoke literature kot spomin na dunajska leta velikega pisatelja.

Stoletnico smrti Ivana Cankarja so zabeležili tudi v dunajskem Slovenskem kulturnem centru Korotan, kjer so 11. decembra odprli slikarsko razstavo Ivan Cankar 1918 – 2018.  Vse do 15. januarja 2019 so na ogled transformirani portreti Ivana Cankarja, ki jih je ustvaril leta 1949 v Celju rojeni slikar in karikaturist Dalibor K. Zupančič. Slikar pravi,  da je pisatelja upodobil takšnega, kot se mu je zarisal: Nekoliko karikaturiranega in s tem morda karakteristično poglobljenega, s klobukom ali brez klobuka na glavi, z metuljčkom okrog vratu, morda ob artificirani beli krizantemi.

Zdaj, ob božičnem času in sto let po izteku svojega v bistvu kratkega, a izredno plodovitega življenja, trka Cankar tudi s pomočjo te dunajske slikarske razstave spet na naša vrata in v našo vest, čeprav se morda po besedah slikarja Zupančiča nahajamo že v »dolini anglosaški« blizu šopinga in  zabavišča v družbi dobičkoljubnih sosedov, ki bi spet potrebovali ostro kritiko našega velikega slovenskega pisatelja z mednarodno reputacijo.

Leave a Reply

  Subscribe  
Notify of