Deli
avtor knjige Simon Ošlak-Gerasimov
Za uradni začetek punka na Slovenskem velja koncert Pankrtov na gimnaziji v ljubljanskih Mostah 18. oktobra 1977. Pankrti so tudi najbolj znana zasedba. So s tem reprezentativni za punk na Slovenskem?

Simon Ošlak-Gerasimov: Prvi punk koncert na Slovenskem so pred štiridesetimi leti imenovali tudi »prvi punk koncert za železno zaveso«. To je očitno pomemben datum za kulturno samozavest dela Slovenije, saj sem pred kratkim v najnovejšem turističnem zemljevidu Ljubljane našel ravno ta koncert kot eden od viškov zgodovine prestolnice. Vsekakor gre za prakrik skupine Pankrti, ki so s tem prvim zabeleženim punkovskim koncertom v takratni Jugoslaviji zanetili iskrico, ki se je z leti razvila v alternativno mladinsko kulturo, ki je zaobjela vso Slovenijo in tudi dele drugih republik Jugoslavije. Pankrti so vsebinsko prevzeli naboj punkovske subkulture iz Londona, kjer so takrat bili glavni zastopniki Sex Pistolsi. Peli so o dolgočasju, brezupu in anarhiji. Na takratno rockovsko sceno so uvedli teme, o katerih se enostavno ni pelo ali ni smelo peti in zasluženo veljajo za najpomembnejše zastopnike punka na Slovenskem. Veseli me, da so se ob letošnjem jubileju odločili za ponovno nastopanje.

Kako si je treba predstavljati slovenski punk? Je njegov pojav samo odziv na družbeni dolgčas – prvi album Pankrtov se imenuje prav Dolgcajt – ali pa je že tudi znanilec družbenih sprememb?

Slovenski punk je nekaj povsem samosvojega. Prvotno so punki seveda prevzeli glasbeni stil in tudi način oblačenja angleških vrstnikov. To v glavnem pomeni poigravanje in predvsem ironiziranje ustaljenih glasbenih in oblačilnih stilov. Prerezane kravate, razcapana oblačila in vulgarni jezik so oblikovali imidž.

Medtem ko mnogi ocenjujejo, da je pristni punk trajal samo eno leto, od 1976 do 1977, je to pri slovenski različici drugače. Tam se je punk razvil v splošno mladinsko kulturo s svojimi klubi in izredno raznolikimi bendi.

Tukaj moram seveda omeniti Laibach, za katerega ni prave opredelitve in ga niti ne moremo imenovati glasbena skupina, ker je veliko več od tega. Je globalno gledano edinstven pojav, ki je nastajal v sklopu te subverzivne punkovske scene takratne socialistične Slovenije. Še dandanes uspe provocirati, kot denimo z nedavnim nastopom v Severni Koreji.

Maribor kot drugo največje slovensko mesto in tedanje industrijsko središče dolgo ni imel svoje punkerske scene, ta se je razvila na podeželju na Tratah tik ob avstrijski meji. Zakaj je bil punk kot specifično urbani pojav tam povsem ruralen?

Vprašananje ali je punk zgolj urbani pojav, sem si tudi sam zastavil v svojem delu in prihajam do zaključka, da vsaj za takratno Slovenijo to ne velja. Specifika jugoslovanskega Maribora je lega ob avstrijski meji, zaradi česar je mesto igralo vlogo politične trdnjave proti kapitalističnemu zahodu. Jasno, da neke tuje subverzivne kulture niso hoteli imeti. To so občutili tudi mladi, ki v delavskem mestu nekaj časa niso našli možnosti za ustvarjanje, pa jim je pozneje uspelo. Na prvi pogled je majhen čudež, da se je ravno na Tratah, ki so še bolj blizu meje kot Maribor, domala sočasno z ljubljanskimi punkovskimi centri razvil klub, kjer so igrali in vrteli punk. Da je punk sploh pljusknil na Slovensko, pa velja zahvala odprtosti takratne Jugoslavije do tujih izvajalcev, saj ni bil problem dobiti plošče Sex Pistolsov. Prepovedan je bil le uvoz slovenske zamejske literature.

Klub na Tratah je obiskovala tudi mladina z avstrijske strani. Zakaj je bilo to trn v peti tedanjemu režimu, ki je to čezmejno povezovanje zatrl praktično v kali?

Čisto enostavno povedano so hoteli red in mir, vendar je mladina imela druge načrte. Zanimivo je, da so ravno punki najbolj dosledno živeli ideale bratstva in edinstva, družili pa so se tudi z avstrijskimi kolegi. Tega niso zatirali samo na Tratah, pač pa tudi denimo v Gornji Radgoni, kjer so sodelovali z avstrijskimi prijatelji pri izdajanju punkovskega časopisa Gromovnik. To je privedlo do zasliševanj in groženj z Golim otokom. Jugoslavija je na vsak način hotela navzven vzpostaviti imidž države, kjer velja red in ne anarhija.

Oblast je v tako imenovani nazi punk aferi slovenskim punkerjem očitala povezanost z nacizmom. Za kaj je šlo pri tem?

V knjigi tako imenovano nazi punk afero uporabljam za ponazarjanje tipologije državnega terorja. Leta 1982 je Igor Vidmar, organizator punkovske scene v Ljubljani, v Mariboru nosil značko z napisom »Nazi punks fuck off.« To je policija vzela za povod organizirane gonje proti zastopnikom punkovske mladinske kulture, češ da so to nacisti. Povsem jasno je, da je zadeva bila skonstruirana in deloma je prišlo do nasilja proti mladini. Očitno je punk postal političen problem in partija se ga je na tako neroden način hotela znebiti.

Trdovratno se drži teorija, da je punk omogočil družbene spremembe s padcem komunizma in posledično slovensko osamosvojitev. Koliko resnega je pri teh trditvah?

Na to vprašanje sem skušal odgovoriti v knjigi, vendar zame ni jasnega odgovora. Za to sem »Totalno revolucijo« postavil pod vprašaj. Ta ni mišljen kot negacija, pač pa kot pristno vprašanje, za kaj je tukaj pravzaprav šlo?

Nedvomno je punk na Slovenskem bil zgodba o uspehu in bil vključen v družbeni razvoj do osamosvojitve. Punki so bili organizirani, imeli so svoje kulturne prostore, izdajali so svoje časopise, bili so povezani s kolegi po vsej Jugoslaviji.

Punk je bil del pisane civilne družbe, ki je skupaj z novimi idejami, privedla do odprtosti, ki je režimska država enostavno ne prenese. Posledice tega so jasne, mera vpliva punka pa vsaj zame še ne povsem.

Tedensko Novice v vaš elektronski nabiralnik
Naročam
ENOVICE lahko vsak čas spet odjavite

PUSTITE KOMENTAR

Please enter your comment!
Please enter your name here