Enakopravnost ni asimilacija, enakopravnost ni poslušnost, enakopravnost je včasih tudi upornost in nesprejemanje kompromisov, je opozoril tržaški slovenski pisatelj Marij Čuk na Noči knjige v Slovenskem knjižnem centru v Mohorjevi knjigarni v Celovcu.

Celovec – V pogovoru s Horstom Ogrisem v petek, 21. aprila, v Mohorjevi knjigarni v Celovcu je Marij Čuk povedal, da je knjigo Molk koloradskih hroščev napisal tudi z namenom, da vzbudi »razmislek o ponosu« manjšinske narodne skupnosti v Italiji (razmislek pri prav tako lahko veljal za slovensko skupnost na Koroškem – glej recenzijo iz Novic na koncu članka). Če se posamezniki prepoznajo v opisanih likih iz knjige, je ravno to »huda priča o naši stvarnosti.«

Čuk se je ostro obregnil ob priljubljeno floskulo, da naj bi bila dežela Furlanija-Julijska krajina dvojezična. »To je laž. Dežela je kvečjemu enosmerno dvojezična,« je dejal in opozoril, da bi resnična dvojezičnost pomenila, da bi vsi vsaj razumeli drugi jezik, vsak pa bi se lahko pogovarjal v svojem. Tako pa dvojezičnost živijo le Slovenci, Italijani pa ne.

Nič kaj prizanesljiv pisatelj v pogovoru v Noči jezikov, ki so jo na Koroškem letos priredili četrtič, ni bil do zatrjevanje, da je v zamejstvu pomembno predvsem vse večje število govorcev slovenskega jezika. »Tu gre tudi za vprašanje vezi, ki jo imamo z jezikom. Se z njim indentificiramo ali pa je le orodje za sporazumevanje?,« meni Čuk (v romanu Molk Koloradskih hroščev protagonist Rado Sinica razglablja prav o tem, da »zaradi znanja angleščine še nisem Anglež«).

Zaradi narodnostno pereče vsebine knjige (ki pa blesti tudi v svoji intimni strugi pripovedovanja) je Čukov sogovornik Horst Ogris pikro pripomnil, »da bi bilo potrebno, da bi roman prebrali funkcionarji, ki pa bi potem povedali, da je vse drugače, čeprav je čisto res, kakor je opisano.«

Recenzija romana Molk koloradskih hroščev iz Novic:

Če je Marij Čuk roman Molk koloradskih hroščev zasnoval kot satirično kritiko na rovaš mlahavosti, brezkrvnosti in brezciljnosti Slovencev v Italiji, predvsem njihovih političnih predstavnikov, potem mu najbrž ni bilo treba pretirano napenjati lastne domišljije. Pogled v resnično dogajanje pove zadosti.  Realnost prehiteva satiro. Tako med Slovenci v Italiji kakor med Slovenci na Koroškem.

Marij Čuk, pesnik, pisatelj, dramatik, časnikar in nazadnje do upokojitve direktor slovenskega informativnega sporeda italijanske RAI, je zgodbo spletel okoli dveh tokov. S precejšnjo mero satire se loteva dveh krovnih organizacij – Zveze zaupnih skrivnosti in Zveze kmalu bom zraven. V prvi se v duhu »izzivov časa« odločno izrekajo zoper »zastarele koncepte narodnosti,« v slednji narodno zavest načelno še poudarjajo, praktično pa se prav tako prilagajajo »novim potrebam.« Že bežen poznavalec družbenega dogajanja med Slovenci v Italiji  bo prepoznal akterje – ali pa ga bodo liki spominjali na tega ali onega koroškega funkcionarja (»Mi ne potrebujemo kakovostnih in sposobnih ljudi, … mi rabimo ljudi, da so tam, kjer morajo biti.«) .

Drugi tok se vije okoli prijateljstva med učiteljem, Radom Sinico, sinom bankirja propadle slovenske tržaške banke, in podjetnikom Nacetom Orožarjem (ki začne pesnikovati v slovenščini: »Jaz nisem in nočem biti Maja Haderlap!«), zlasti pa okoli vznika ljubezni med Radom in kolegico Marto Foškin. Kot nekakšna prispodoba za slovenstvo na obrobju, ki se v pasivnosti pogreza vse bolj, se njuna vez začne krepiti šele, ko prekineta dosedanje vzorce. »Čakanje pod hruško, da pade sadež v usta, je zapravljen čas.«

Knjiga Molk koloradskih hroščev je izjemno privlačno in zanimivo branje tudi za koroškega bralca, ne samo zaradi vzporednic v manjšinski realnosti, temveč tudi zaradi liričnih elementov, ki jih je avtor spletno vključil v zgodbo.