Doma Mnenja Notifikacija ADP in prof. dr. Kristan

Notifikacija ADP in prof. dr. Kristan

190
0
Deli

Dr. Ivan Kristan mi v Novicah očita, da nasprotujem notifikaciji nasledstva Slovenije kot sopodpisnice Avstrijske državne pogodbe (ADP). To ne drži, ker te pravice sploh nimam. Slovenija je mednarodnopravni subjekt in seveda sama odloča o tem. Koroški Slovenci kot manjšina nismo mednarodnopravni subjekt. V prizadevanjih za jezikovne in kulturne pravice se sklicujemo na mednarodne pogodbe, kot so senžermenska pogodba, sedmi člen ADP in obe konvenciji Sveta Evrope, da naštejem le najpomembnejše. Nekako je čudno, da tako pomembno vprašanje razdeljuje slovenski politični prostor od vsega začetka samostojne in demokratične Republike Slovenije. Ob tem bode v oči, da ministri, predsedniki države in predsedniki državnega zbora in sveta, dokler so »na oblasti«, ne zagovarjajo notifikacije, jo celo odklanjajo, ko se upokojijo ali pa so v opoziciji do vlade,  pa se izkažejo kot veliki zagovorniki notifikacije.

  V svojih prispevkih sem opozarjal na naše izkušnje, da Jugoslavija kot sopodpisnica ADP niti v najhujših konfliktnih časih (leta 1957/58 ob ukinitvi obveznega dvojezičnega šolstva, v začetku sedemdesetih let ob konfliktih okoli dvojezičnih tabel in ob ortstafelšturmu, leta 1977 ob zakonu o narodnostnih skupinah itd. na Koroškem ni uspela sprožiti postopka po petindridesetem členu  ADP, ki je predviden za razreševanje različnih interpretacij posameznih členov ADP. Nadalje sem opozoril, da so gospodarji ADP podpisnice ADP, torej štiri velesile, ki imajo v zadevi interpretacije ADP v rokah škarje in platno. Petintrideseti člen ADP predvideva, da se sestanejo veleposlaniki podpisnic in zavzamejo konsenzualno stališče do kakega vprašanja ADP. Ugotoviti je treba, da od leta 1955 do danes še ni prišlo do kakega sestanka na podlagi petintridesetega člena ADP. Zato sem skeptičen, da bi notifikacija s strani Slovenije to prakso bistveno spremenila.

  Zmotno je tudi misliti, da je Češka zaradi notifikacije ADP postala pogodbena stranka ADP. Avstrija je s svojo noto temu nasprotovala, in ker gre pri ADP za pogodbo zaprtega tipa, je ta avstrijski ugovor učinkoval. Obe strani, Češka in Avstrija, sta polemiko o tem v interesu dobrosedskih odnosov ustavili. Položaj češke in slovaške manjšine, ki sicer nista omenjeni v ADP, se v Avstriji  zaradi te notifikacije ni spremenil ali izboljšal.

  Seveda pa ima Slovenija vso pravico, da to poskusi.
Kar zadeva mejo med Slovenijo in Avstrijo, ki jo po mnenju prof. Kristana določa peti člen ADP, pa tole: leta 1945 je Avstrija sprejela zakone o prevzemu pravnega sistema prve republike v drugo (Rechtsüberleitungsgesetze). S temi zakoni je Avstrija že leta 1945 prevzela ves pravni sistem iz prve republike razen tistih delov, ki so bili v nasprotju z demokratično in neodvisno Avstrijo. Med njimi je tudi senžermenska pogodba, ki natanko določa mejo med Avstrijo in tedanjo Kraljevino SHS. Šele na tej podlagi postane jasno, da v petem členu ADP piše zgolj, da se Avstrija vzpostavi v mejah, ki so veljale 1. januarja 1938, tedanje meje pa je določila senžermenska pogodba. Ko govorimo o ADP, je pač treba poznati avstrijsko pravno zgodovino. Poleg tega sta Avstrija in Slovenija po osamosvojitvi v letih 1992 in 1993 z izmenjavo diplomatskih not priznali še nadaljnje pogodbe, ki zadevajo mejo med obema državama.

  Malo nerodno je, da dr. Kristan omenja peti člen ADP kot nekako jugoslovansko zaslugo za neodvisno Avstrijo. Drži prav nasprotno, Jugoslavija je do leta 1949 zahtevala spremembo meje in s petim členom ADP so podpisnice ADP v resnici potrdile avstrijsko pozicijo v mejnem vprašanju, ki se ji je ob koncu hočeš nočeš priključila tudi Jugoslavija. Te simbolike ne gre kar tako spregledati.

  Sicer pa razprave o notifikaciji v Sloveniji sploh ne razumem. Do sedaj je samostojna in demokratična Slovenija imela okoli sedem zunanjih ministrov in štiri predsednike. Zakaj ti zunanji ministri in predsedniki države v vseh 26 letih od osamosvojitve niso nagovorili svojih kolegov zunanjih ministrov in predsednikov in jih opozorili, da živi v Avstriji slovenska manjšina, ki je zaščitena s pogodbo, ki so jo podpisali prav zunanji ministri Sovjetske zveze, Francije, Združenih držav Amerike in Velike Britanije? Rekli bi lahko nekako tako: »Dragi prijatelji, Avstrija po našem in po mnenju slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem zelo restriktivno interpretira in izvaja sedmi člen te pogodbe, ki ste jo vi podpisali. Vi ste odgovorni za avtentično interpretacijo te pogodbe. Prosim Vas, da skličete sestanek veleposlanikov podpisnic ADP na podlagi petintridesetega člena  ADP in izrazite avtentično mnenje o vsebini sedmega člena  ADP, še posebej kar se tiče odstavka 2 (šolstvo), 3 (dvojezični napisi in uradni jezik) in 4 (enakopravni razvoj).«

  Resnici na ljubo je treba ugotoviti, da je Slovenija še zlasti po letu 1997 nekajkrat opravila konzultacije pri podpisnicah ADP in se tudi na temelju teh konzultacij ni odločila za notifikacijo ADP. Morda se je situacija spremenila in bi podpisnice ADP danes bile pripravljene za aktivnejšo politiko v vprašanju interpretacije ADP. Tega ne vemo. Vsekakor ponovne konzultacije ne bi škodovale. Bile bi koristne za odločitev o morebitni notifikaciji ADP.

Dr. Marjan Sturm, MES
predsednik Zveze slovenskih organizacij na Koroškem

Tedensko Novice v vaš elektronski nabiralnik
Naročam
ENOVICE lahko vsak čas spet odjavite
Deli

PUSTITE KOMENTAR

Please enter your comment!
Please enter your name here