Leta 2017 je pri celovški Mohorjevi založbi izšla knjiga dr. Sabine Buchwald Ali je kaj pošte zame, v kateri avtorica obravnava vojaško pošto svojega starega očeta, nemškega vojaka na ruski fronti, ter skoznjo prikazuje čas in prostor koroških Slovencev v tistem času. O tej knjigi se je že poročalo.
Prav tako so na Koroško prišle lanske vesti o prejemu dveh visokih nagrad Urada za Slovence po svetu. Za svoji doktorski deli sta ju prejeli dr. Bernarda Volavšek-Kurasch, ki je v disertaciji raziskovala pouk slovenščine na novih srednjih šolah, ter dr. Eva Verhnjak-Pikalo za disertacijo o življenju in delu Milke Hartman, ki se je morala kot ženska in kot Slovenka boriti za lastno identiteto v prevladujočem moškem in nemškem koroškem prostoru v času med obema vojnama.
O teh dosežkih so mediji na Koroškem že poročali. Toliko bolj, ker se vse teme neposredno dotikajo problematike Slovencev na Koroškem, zgodovine, jezika in identitete.
Manj znano pa je, da študentke in študentje s svojimi izjemnimi diplomskimi in magistrskimi nalogami uspešno zaključujejo tudi študij slavistike/slovenistike na celovški univerzi, inštituciji tik ob Vrbskem jezeru, ki je v zavesti koroških Slovencev velikokrat premalo prisotna. Nekatere naloge raziskujejo problematiko, ki je neposredno povezana s koroškimi Slovenci, drugi svoja raziskovalna obzorja postavljajo drugam.
Dve taki izjemni deli sta napisali Vanessa Kumer in Eva-Maria Stuck:
Kumer, Vanessa, 2017: Raba dvojine v podjunskem narečju. Klagenfurt/Celovec: AAU.
Vanessa Kumer se v svoji diplomski nalogi posveča slovnični kategoriji dvojine, ki je posebna lastnost slovenščine oziroma, natančneje, njeni rabi v avtentičnih govorih podjunskega narečja. Kot mentorica jo je podpirala prof. dr. Ursula Doleschal, vodja Inštituta za slavistiko na Univerzi v Celovcu, ki ob mnogih drugih temah s področja jezikoslovja raziskuje tudi dvo- in večjezičnost na Koroškem. V predgovoru Vanessa Kumer opisuje, da se je njeno zanimanje za dvojino prebudilo že v rani mladosti: ker je odraščala v Podjuni v jezikovno mešani družini, se je oba jezika naučila vzporedno. Obstoja dvojinskih oblik se je, kakor piše, zavedala že od mladih nog, ker jo je oče dosledno opozarjal na njihovo pravilno rabo. Opazujoč lastno okolje, pa je kmalu ugotovila, da so nekateri ljudje glede dvojine zelo nedosledni.
Po manjši empirični študiji v okviru seminarske naloge, v kateri je ugotovila, da se raba dvojine v podjunskem narečju razlikuje tako glede na generacije kot tudi na besedne vrste, je diplomsko nalogo videla kot priložnost, da te rezultate preveri še enkrat. Izvedla je torej empirično raziskavo s 40 govorkami in govorci podjunskega narečja. Analiza je potrdila, da se dvojina v podjunskem narečju še vedno uporablja, saj je večina anketirank in anketirancev (60 %) za izražanje dvojnosti uporabljala izključno dvojino. Nekaj jih je mešalo dvojinske in množinske oblike (32 %), samo zelo majhen delež (8 %) jih je uporabljalo izključno množinske oblike. Še večji je delež tistih, ki so v zvočnih posnetkih prepoznali napake pri rabi dvojine. Čeprav je bila razlika v izobrazbi pri starejši generaciji komaj opazna, se je šolanje v slovenskem jeziku pri mlajši generaciji izkazalo kot močen dejavnik: medtem ko je 70 % anketirank in anketirancev s slovensko maturo dvojino uporabljalo pravilno, je ta delež v skupini brez slovenske mature obsegal samo 20 %.
Diplomska naloga Vanesse Kumer je zelo dragocena – ne samo ker slovenska narečja na Koroškem v slovenskem narečjeslovju še vedno niso pogosto predmet obravnave, temveč tudi ker so izsledki izpostavili pomemben dejavnik za prihodnji razvoj narečij: ugotovitev, da se je dvojina znatno bolje ohranila pri tistih, ki so obiskovali slovenske izobraževalne ustanove, poudarja pomenljivo vlogo šole pri ohranjanju narečij. Kot učiteljica na Dvojezični trgovski akademiji v Celovcu in v Šolskem centru Železna Kapla ima Vanessa Kumer zdaj priložnost, da s svojimi ugotovitvami pomaga učenkam in učencem ohraniti njihovo narečje.
Stuck, Eva-Maria, 2020: Analiza literarnega diskurza slovenskih pravljic na podlagi teorije Davida Holdcrofta. Klagenfurt/Celovec: AAU.
Eva-Maria Stuck je diplomsko nalogo pisala na področju literarne vede in se za to podala v svet slovenskih pravljic. Pravi, da si je temo izbrala, ker je že od malih nog uživala v branju pravljic. Ko je kasneje opazila, da »imajo pravljice, čeprav vsaka zase posebna, skupne lastnosti in tako zrcalijo družbo ob času nastanka«, se je prebudilo tudi njeno znanstveno zanimanje za to književno zvrst. Na celovški univerzi je obiskovala predavanje o prav tej tematiki in se odločila, da bo pridobljeno znanje o skupnih lastnostih pravljic poglabljala v magistrskimi nalogi. Ob pisanju jo je kot mentor strokovno podpiral dr. Peter Svetina, profesor za literaturo na Univerzi v Celovcu ter obenem še slaven, večkrat nagrajen otroški in mladinski pisatelj, pesnik in prevajalec.
V nalogi je Eva-Maria Stuck raziskovala, kako so se dialogi in s tem tudi vloge udeležencev v pravljicah skozi čas spreminjali, se pravi, ali so si bili udeleženci pogovora v različnih književnih obdobjih enakovredni ali ne. Na podlagi tega je želela odgovoriti na vprašanje, kakšno vlogo so imeli otroci v najstarejših različicah ljudskih pravljic in kako se je njihova vloga v poznejših različicah vse do sodobnosti spreminjala. Po uvodni teoretični opredelitvi tematike je tako v izbranih pravljicah analizirala dialoge v ljudskih, klasičnih umetnih in sodobnih pravljicah ter prišla do sklepa, da je pravljica literarna zvrst, ki se je stalno spreminjala in prilagajala potrebam določenega obdobja. Zato se je v mlajših pravljicah z vključitvijo otrok v ciljno skupino spremenila tudi vloga otroških likov; medtem ko jim ljudska pravljica ni posvečala skoraj nobene pozornosti, jih sodobna pravljica izbira celo za glavne junake. V dialogih se to po eni strani kaže tako, da otroci v sodobnih pravljicah večinoma zavzemajo več prostora kot odrasli liki. Po drugi strani se odrasli z njimi tudi soočajo na isti ravni: če so v starejših pravljicah odrasli otroke poučevali, se v sodobnih z njimi pogovarjajo, in to o različnih temah ter brez kakršnih koli zadržkov, s čimer so jim otroci končno enakovredni.
Diplomska naloga Eve-Marie Stuck je velik prispevek k raziskovanju pravljic, saj se z vprašanji dialoga v slovenskih pravljicah do zdaj ni ukvarjal še nihče. Zanimivo je predvsem spoznanje, kako otrok v dialogu sodobnih pravljic dobiva večjo vlogo, kot jo je imel nekoč, in s tem tudi na splošno zaseda pomembnejše mesto.
Kot Vanessa Kumer se je tudi Eva-Maria Stuck odločila za pedagoško smer slovenščine, torej je bodoča učiteljica. Do konca študija ji manjka samo še diplomski izpit – želimo ji veliko uspeha!
Glede na to, da je Univerza v Celovcu živ organizem, poln mladih, se je nadejati, da bomo o takih uspehih lahko pisali še kdaj in, upajmo, kar naprej. Če je današnji prispevek v vas prebudil željo, postati učitelj/ica slovenščine, se sprehodite po spletni strani https://www.aau.at/lehramt-
studieren/#aufnahmeverfahren, na kateri boste našli vse potrebno o študiju; informacije o spremembah glede trenutne situacije zaradi covid-19, ki so med drugim pripeljale tudi do skrajšanega sprejemnega postopka za prihodnje študijsko leto, pa so dostopne na povezavi https://www.lehramt-so.at/allgemeines-aufnahmeverfahren-fuer-
lehramt-sekundarstufe-allgemeinbildung-anpassung-covid-19-entfall-modul-b/.
