18. julija sta Zveza koroških partizanov in SPD Edinost v Pliberku vabila na 42. Pohod na Komelj v spomin na padle borce Domnove čete in žrtve nacističnega nasilja v pliberški okolici.  Na pokopališču v Nonči vasi so se pohodniki spominili Lipeja Kolenika – Stanka, Jurija Bojanoviča in Branka Koletnika. Ob spominski svečanosti na Komlju je zapel Moški pevski zbor Foltej Hartman, zaključek pohoda je bil v Čirkovčah pri Lipeju.

Marijan Turičnik – predsednik Zveze združenj borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja Žalec – je na pokopališču v Nonči vasi razlagal, da naj bi pokojnemu Lipeju bili hvaležni iz dveh razlogov. Prvi je ta, da se je vklučil v partizansko gibanje, ki ga je vodila Osvobodilna fronta, ki letos praznuje 80 let ustanovitve. Drugi razlog pa je ta, da sta  se z drugim preživelim partizanom Bojanovičem, preživelim ob napadu pri Apovniku, trudila za postavitev spominskega obeležja, ki ga Zveza koroških partizanov in odbor v Pliberku lepo negujeta. Pohod­niki in pohodnice so se poklonili vsem žrtvam, ki so dali življenje v času nacizma. Poklonili so se pa tudi mlajšemu tovarišu Branku Koletniku, ki je pri pospravljanju na prireditvenim prostoru nesrečno umrl. »Tudi njemu vsako leto prižgemo svečo. Mami pa se zahvalimo, da je rodila tako pokončnega, pogumnega in delavnega sina. Poklonimo se obema in slava njunemu spominu!« tako Turičnik.

Ob spomeniku je Franc Kuežnik spomnil na pisatelja in koroškega Slovenca Janka Messnerja. Letos bi bil Messner star 100 let, počiva pa že deset let v Nonči vasi. Pohodniki in pohodnice so poslušali pesem, ki jo je Messner napisal v spomin na svojo teto Jožico Flander, roj. Možina. Bila je aktivistka na območju Maribora. V njenem stanovanju so se zbirali partizani na sestankih, organizirala je živež in raznašala pošto. Nacisti so jo dolgo zasledovali. Slednjič pa je bila izdana in zaprta v Mariboru, kjer so jo ob mnogih zasliševanjih hudo mučili. »Ne bojte se, nikogar nikdar ne bom izdala. Naj naredijo z menoj, kar hočejo,« so bile njene zadnje besede. V spomin na teto je napisal Messner:

»Ustrelil te je Franz Wiegele, gestapovec s Koroškega, pri Breznu v Dravski dolini, pravi muzej narodne osvoboditve v Mariboru. In še to, da je bilo tvoje partizansko ime Meta in da za tvoj grob ne ve nihče. Kako naj bi zanj vedeli? Wiegele te je zagrebel, kakor se zagrebe mrtva mačka. Ustrelil te je od zadaj, saj se je bal tvojih oči. Ni te mogel zlomiti v zaporu ne s pestjo v glavo ne s škornjem v trebuh. Ko je šofiral gestapovec Gernjak črni Mercedes smrti in je sedel Wiegele ob tebi na zadnjem sedežu, ga je obšla groza. V tvojih očeh ni videl strahu pred svojim naklepom. Zato ti je zavratno, na skrivnem upihnil luč v očeh. Kadar v belih nočeh stopi tvoj nasmejani obraz pred oči mojega spomina, me zaskeli v prsih od vroče svinčenke. Kam naj pokleknem? Kje naj objokujem tvoje bele kosti? V domači zemlji? Vsa črna od prelite krvi. Da ne bi ležala sama na dan mrtvih. In na dan živih, ki 40 let po strelih v tvoje mlado razbičano telo pridržujemo dih. Za voljo vstajenja nacizma v smokingu in rokavicah na tvojih ljubljenih koroških tleh. Kjub tvojemu uporu, kjub tvoji neizmerni žrtvi. Ti moja nežna teta s kraško dušo in vestjo. Kam naj pokleknem, da bi se razjokal nad tvojo usodo? Kam, da ne bi ležala sama?«

V nadaljevanju je Franc Jankovič predstavil slavnostno govornico Valerijo Skrinjar-Tvrz. Pisateljica in partizanka je med vojno opravila meščansko šolo, se naučila dobro nemško in tudi stenografijo. Leta 1944 je morala v partizane. Pristala je v Šlandrovi brigadi, ki se je razšla v Vojvodini. V Sarajevu je Skrinjar-Tvrz živela 38 let (do leta 1992) in je nato morala v Slovenijo. Jankovič je poudaril, da mlada Slovenka nikoli ni obupala. Vsako leto je izdala najmanj eno knjigo in se tudi po moževi smrti vračala tja, kjer je preživela najlepše obdobje svojega življenja. »To je ženska, partizanka, pisateljica in človek, napisano z ogromnimi črkami, pri 93 letih,« je rekel Jankovič.

Sporočilen pozdrav Valerije Skrinjar-Tvrz je podčrtal besede Jankoviča in poskrbel za kurjo polt med občinstvom. »Tovarišice in tovariši! V čast mi je, da se danes na tem svetem kraju pozdravimo v tako lepem številu s partizanskim pozdravom »smrt fašizmu, svoboda narodu!« je trdno in odločno menila. Razlagala je, da je Komelj, kjer je 12 borcev Domnove čete v boju in ob hudem mučenju preživljalo zadnje ure življenja, svet kraj. V času nacionalizma so mladi fantje in dekleta kot borci in borke za svobodo dali vse, kar so imeli – svoje mlado življenje. »Zato so ti kraji sveti in vredni velikega spoštovanja,« pravi pisateljica. Dijakinja meščanske šole v Zagorju ob Savi je bila priča nacifašistične kulture in tako imenovanih nadljudi. Nenandoma ji je bilo ukazano: »Hier wird Deutsch gesprochen!« S suknjiča direktorja Förstnerja se ji je posmehovala značka NSDAP, ko je kričal nanjo. 93-letna partizanka je poudarila, da za direktorja slovenskogovoreči niso bili otroci ali učenci, vedno samo »Dreckskasten«. Kmalu so se nemškim napisom pridružili plakati, seznami ustreljenih »banditov«. A to niso bili banditi, bili so Valerijini sokrajani, sosedje in prijatelji, ki so ljubili svoj materni jezik, svojo knjigo, svojo pesem, svoja polja, svoje hribe, svoj dom in svojo domovino v dobrem in slabem. Skrinjar-Tvrz o začetkih partizanov: »Domovina je naša druga mati. Tudi borci Domnove čete so ji tu izkazali svojo ljubezen in zvestobo. Mnogi, ki jih ni več med nami, in redki, ki smo še tu, smo bili zelo mladi, ko smo se odzvali klicu domovine. Spoštovali smo človeka in njegove pravice. Spoštovali smo svobodo domovine. Sledili smo najzavednejšim, ki so sedli skupaj pred 80 leti v Ljubljani in ustanovili Osvobodilno fronto, ki je združila vse domoljube in jih dvignila v odpor. Ustanovljene so bile partizanske čete, ki so prerasle v odrede, bataljone, brigade, divizije in tudi korpuse. Borci so se borili proti okupatorju in domačim izdajalcem, jih preganjali in uničevali. Ljudem v vaseh in mestih pa so prinašali svobodo in jim vračali domačo, materino slovensko besedo. Narod brez svojega jezika ni narod.« Pisateljica je prepričana, da so v prvih bojnih vrstah vedno jurišali komunisti in skojevci. Ni jih bilo veliko, povsod pa so bili zgled partizanom in partizankam – edinim borcem proti okupatorjem in domačim izdajalcem. Na tisoče fantov in deklet narodnoosvobodilne vojske je med letoma 1941 in 1945 osvobodilo domovino. Bojevali pa se niso samo s puško. »Sama sem se partizanom pridružila s petnajstimi leti. Nikoli nisem nosila orožja. Moje orožje je bilo svinčnik.«  Partizanka je delovala v kulturi, želela pa je postati učiteljica. Kurirska pot čez Savo na Dolenjsko, kjer naj bi obiskovala učiteljsko šolo, je bila pretrgana zaradi bojev. Polna ponosa in zanosa je postala partizanska učiteljica, kar danes ni lahko razumeti. Za pouk so izbrali hišo, ki je bila pol izrušena, okna so bila razbita, druga polovica pa je še stala. Vsako jutro je najprej preverila, če so si učenci umili roke. Kdor ni bil čist, se je moral iti umit. »V šolo, h knjigi, k znanju se mora priti pripravljen in čistih rok in misli. Fantov, kki sem jih poslala, da se umijejo, sem se večkrat bala, saj bi me lahko prebutali.« Šola je delovala silno kratek čas, ker je prišla ofenziva. Prišel je ukaz, da morajo vsi mladi v brigado. Po ofenzivi so prišli prosit, da naj bi učiteljica prišla spet poučevat in so ji prinesli škrnicelj suhih hrušk. Čez mnogo let je Skrnjar-Tvrz v Sarajevu napisala prvo zgodbico »Suhe hruške«.

V Šlandrovi brigadi je mlada partizanka dobila bolničarsko torbico in naj bi bila na položaju odgovorna za ranjence. »Na srečo sem samo enemu borcu previla noge, česar nikoli ne bom pozabila. Zdelo se mi je, da so mene noge bolj bolele kot njega.« Pozneje je v Šlandrovi brigadi postala šifrantka.

Pisateljica se je poklonila tudi tovarišu Francu Severju-Franti, ki se je bojeval tudi tu na Koroškem in ostal v spominu mnogih tukajšnjih ljudi. Bil je velik domoljub, pripravljen vsak trenutek žrtvovati svoje življenje za svobodo domovine. Njegova dejanja, napotki in ljubezen do domovine naj nas zavezujejo in nam naj ostanejo za zgled. Njegova trezna in pravilna presoja je takrat mladi pisateljici in številnim partizanom rešila življenje. Slavnostna govornica je zaključila govor z apelom: »Upajmo in verujmo, da mladim v času, ki je pred nami, ne bo treba iti po poti, kakršno so prehodili naši starši in tudi mi. Bodite vselej pozorni! Ne dovolite, da nam odkriti in zahrbtni sovražniki uničujejo sožitje med ljudmi in narodi. Bodite budni in tudi glasni!«

Konec prireditve na Komlju je oblikoval frakcijski vodja Enotne liste Pliberk Marko Trampusch in dokazal, da spomin na žrtve nacionalizma ni odvisen od politične pripadnosti, temveč da je samoumeven. Kljub slabemu vremenu se je na pohodu zbralo lepo število ljudi v dolini pri Lipeju. V Čirkovčah je pohodnike in pohodnice čakala brezplačna malica s pijačo. Preden so se ljudje odpravili na pot domov, so kar nekaj ur prepevali partizanske pesmi in se spominjali padlih borcev in bork.