Pliberški mestni župnik in dekan Ivan Olip:
»Župnik Kulmež je bil zelo vesel, da sem ravno jaz prišel v Pliberk«

Pred 30 leti, s 1. septembrom 1993, je Ivan Olip, sin Užnikove rodbine v Selah, prevzel pliberško faro. Nasledil je dolgoletnega mestnega župnika Alojzija Kulmescha. Po 30 letih, poudarja v pogovoru z Novicami med drugim, da je napetosti zaradi jezika danes vedno manj, manj pa je tudi obiskov nedeljskih maš ter slovenske jezikovne kompetence. 

Kaj bi ne moral namesto vas naslediti dolgoletnega pliberškega župnika Alojzija Kulmeža Andrej Kajžnik († 2009), takratni pedagoški vodja malega semenišča na Plešivcu?

Ivan Olip: Že leta 1988 bi moralo priti do spremembe v pliberški fari. Moral bi priti v Pliberk Andrej Kajžnik. Očitno pa so si pliberški meščani prizadevali, da naj Alojzij Kulmež ostane še naprej župnik. Precej dozorela je stvar šele leta 1993. Zaradi težke bolezni žup­nika Kulmeža je škofija sklenila, da se Pliberk na novo zasede. 16. maja 1993 me je v Šmarjeto v Rožu, kjer sem bil župnik, po­klical tedanji vodja Dušnopastirskega urada in sedanji škof Jože Marketz in mi sporočil odločitev tedanjega krškega škofa Egona Kapellarija, da naj grem za župnika v Pliberk.  

Ste odločitev takoj sprejeli?

Sprva sem se zelo branil in rekel, da nočem nikogar izrivati – zavedajoč se tudi, da je Pliberk zelo zahtevna fara. Imel sem nekaj pogovorov s škofom Kapellarijem. Rekel mi je, alternativa bi bila: vi greste v Pokrče, Leopold Silan pa v Pliberk. Odgovoril sem mu: hvala lepa, grem takoj v Pliberk – in sem s 1. septembrom 1993 postal pliberški župnik.

Kako je na to reagiral vaš predhodnik Alojzij Kulmež?

Rekel mi je, da je zelo vesel, da pridem ravno jaz v Pliberk. Poznal sem ga že kot otrok. Z mojim očetom sta se zelo dobro razumela. Oče mu je, ko je bil še župnik v Pokrčah, podaril tudi les za kritje nove strehe na cerkvi v Dolini. Sam sem bil tudi za to, da bi moj predhodnik še naprej pomagal v Pliberku. Toda farni svet je odločil, naj se izseli iz farovža, ker je načrtovana generalna sanacija župnišča. Tako se je 7. septembra 1993 izselil iz pliberškega farovža, dva dni pozneje, 9. septembra 1993, pa je umrl v Železni Kapli.

Ste bili nervozni, ko ste se odločili za Pliberk? 

Seveda. Od brata Petra, ki je bil kaplan v Pliberku, sem dobil nekaj informacij. Še posebej močno je bilo čutiti razdeljenost na nemško-slovensko. Spominjam se prve seje farnega sveta, na kateri je šlo za mojo inštalacijo (uvajanje) za župnika. Tedanji predsednik farnega sveta in sodnik Hugo Ramnek († 2020) je rekel, »za nas« (Nemce, op. p.) bo govoril on, in vprašal: kdo bo govoril »za vas« (Slovence, op. p.). Odgovoril sem mu: župnik sem za vse Pliberčane! Želeli so tudi, da bi bili dve inštalaciji: ob 9.00, ko je v nedeljah nemška maša, naj bi bila nemška, ob 10.00 pa slovenska. Tudi na to sem jim jasno odgovoril, da sem župnik vseh Pliberčanov. 

So vas tudi pliberški meščani sprejeli s predsodki?

Na začetku so me sprejeli bolj rezervirano. Gledali so, kako se bom znašel in kako bom ravnal.  Odločil sem, da bo ostalo, kot je bilo doslej. Torej tudi nedeljska nemška maša zjutraj ob 9. uri.

Ste se lahko zanesli na podporo krškega škofa Kapellarija?

Sprva je škof hotel, da bi bil provizor pliberške fare. Rekel sem mu, da bi bil začetek mojega delovanja v Pliberku boljši, če  me takoj imenuje za mestnega župnika. Škofov odgovor je bil: imate prav. Bila je to zelo pametna poteza krškega škofa. Sicer pa so pri primopredaji (uradna predaja fare, op. p.), ki je bila 1. septembra 1993, ob 16. uri, sodelovali samo moj predhodnik Alojz Kulmež, predsednik farnega sveta Hugo Ramnek, dimnikarski mojster Franz Posteinig (†) in Matija Opetnik (†), škofijo pa je zastopal tedanji kancler Michael Krištof. 

Kako ocenjujete današnjo narodnostno situacijo v fari?

Jezikovnih napetosti je veliko manj kot pred 30 leti. Pomanjkljiva pa je slovenska jezikovna kompetenca mladine. Vzdušje se je izboljšalo, ljudje se med seboj bolje razumejo, dejansko pa gre to na račun slovenščine. Če se pogovarja več ljudi skupaj in je med njimi samo eden, ki ne zna slovensko, se govori samo nemško.    

Pliberško faro ste prevzeli, ko vlada v Pliberku 5. letni čas – jormak. Farna cerkev je lastnik jormaškega travnika. Bi se lahko zgodilo, da bi travnik nekoč tudi prodala?  

Edini pogoj je, da se lahko travnik uporablja samo z dovoljenjem fare, ne glede na to, kdo ga hoče uporabljati. Sicer pa je bivši lastnik jormaškega travnika Florijan Kurath ravnal zelo premišljeno: zapustil je jormaški travnik fari, ker je bil prepričan, da bo zemljišče ostalo v prvotnem stanju.  

So bili že poizkusi, da bi se kupil travnik? 

Lani se je pojavila želja, da bi se travnik uporabil za zadrževalnik poplavnih vod. Župnija je to jasno odklonila. Temu se čutimo zavezane tudi v bodoče. 

Če primerjate farno življenje v Pliberku pred 30 leti, ko ste prevzeli faro, z današnjim: kje vidite signifikantne razlike?

Na začetku mojega delovanja v Pliberku je bilo precej več udeležencev pri sv. mašah ob nedeljah. Imeli smo na eno nedeljo več kot tisoč nedeljnikov. Nato se je začelo upadanje vernosti in verske zavesti.           

Kako si to razlagte?

Med drugim z liberalizacijo družbe in zaradi priseljencev iz Slovenije. Svoje pa je prispevala tudi korona, ko so se ljudje začeli odvajati hoditi k mašam.

Če bilancirate po 30 letih vašega župnikovanja v Pliberku: kje je bilo vaše delovanje najbolj uspešno?

Uspela je celovita sanacija župnišča. Obnovili smo farno cerkev in vseh sedem podružnic. Še posebej sem vesel, da je pred farno cerkvijo uspelo urediti Evropski trg in Vrt religij. Cerkveni trg postaja čedalje bolj središče mesta Pliberk. V verskem oziru imamo zelo dobre stike s farankami in farani. Prav tako je pomembno, da imamo redna bogoslužja tudi v podružnicah.   

Lahko rečete, da ste uspeli tudi glede sožitja med obema narod­nima skupnostima?

Na tem področju smo uspeli s konsekventnim delom in z dosledno uporabo obeh deželnih jezikov. Najmanj deset let nihče ni več izrazil posebnih zahtev glede jezika pri raznih cerkvenih obredih.   

Kje vaša bilanca ni bila uspešna?

Na žalost pojema versko znanje in versko življenje se omejuje samo na tradicionalne cerkvene obrede, kot so to žegnanja, poroke, pogrebi in druge slovesnosti.   

Kako rešiti pereče vprašanje pomanjkanja duhovnikov? 

Čedalje bolj me skrbi vprašanje ne samo mojega nasledstva, temveč tudi vprašanje pomanjkanja domačih duhovnikov na celotnem dvojezičnem ozemlju. Imamo sicer nekaj nadebudnih iniciativ, na primer dekana Poldeja Zundra. Poskrbel je za tri duhovnike iz Afrike, ki so se v najkrajšem času priučili tudi toliko slovenščine, da lahko delujejo v dvojezičnih župnijah.  

Kljub temu ne more biti to edina možna rešitev.

Vprašanje je, ali zaradi manjkajoče vernosti in duhovnih potreb še potrebujemo duhovnike? Vendar: duhovniški poklic je še kako potreben, še posebej v kriznih situacijah ljudi. Velikokrat sem doživel, da je  pri nesrečah moja navzočnost najbolj pomagala, čeprav delo kriznih intervencijskih timov izredno cenim.  

Kako dolgo boste še ostali pliberški mestni župnik?

Dokler mi bo Bog dal še moči.