Pismo iz karantene

Nedelja je bila. Čas kosila. Družinski dogodek, ki mi je od nekdaj bil všeč. Ker rad jem. Ker rad okušam dobre jedi. Ker rad uživam. A tokrat mi je vse skupaj presedlo. Tokrat sem eksplodiral. Ker nič ni bilo dobro. Ker nič nisem okusil. Ker nič nisem užival. Še vohal nisem, kaj je pred mano. Ker sem vase basal samo neko toplo tekočino z nečim spolzkim kot dodatkom, kar naj bi bili rezanci. Ker bi lahko kosilo pustil kratko malo stati, ker me je lakota tako ali tako že minila.

Sedeli smo torej za mizo in meni je bilo vsega tega vrh glave. Pa mi ne bi bilo treba. Lahko bi užival, če bi nekateri upoštevali navodila. Jasna in preprosta navodila. Pa se jim je zdelo očitno preneumno. Ali butasto. Ali preprosto odveč. Ali pa vse skupaj od naštetega.

Okužil sem se namreč s korono. Z novim koronavirusom, imenovanim covid-19. In tokrat res nisem bil nič sam kriv. Nalezel sem se od nekoga zelo bližnjega, ki tudi sam ni bil kriv. Od osebe, ki je pač po službeni dolžnosti bila dneve in dneve v skupnih prostorih z ljudmi, ki se jim ni zdelo vredno vzeti resno navodil, naj nosijo maske. Navodil, ki jih je že pred lepim časom odredila vlada in ki so že mesece dobro znana. In ki so se jih drugod držali. In tam potem niso skoraj vsi zboleli.

Priskutilo se mi je to, da bi najbrž tudi v naši družini zdaj bili zdravi, če za nekatere ne bi bilo tako naporno nositi tiste cote pred usti in nosom. Saj gre tudi meni na živce. Pa sem jo vseeno redno nosil. Ker mi je že vnaprej še bolj šlo na živce, da bi zbolel, mogoče celo hudo.

Za zdaj sem očitno imel srečo. Bila je vročina, bila je precejšnja utrujenost, manjkalo je in še manjka energije, ni pa bilo pljučnice. Pri nikomer izmed nas štirih v družini. Nikomur ni bilo treba v bolnišnico, kar je v redu. Ni pa v redu, da je zmanjkalo okusa in vonja. Že to je zame, uživača, hudo bolezensko stanje.

Pa ni vsem dana sreča, da covid-19 lahko preživijo kakor kakšno močnejšo gripo. Slišal sem ljudi pripovedovati, kako so imeli občutek, da jim nekdo sedi na pljučih. Ljudje za korono tudi umirajo. Tudi razmeroma mladi in tudi na Koroškem. Ljudje poročajo o dolgotrajnih posledicah, kakor so težave s srcem, pomanjkanje koncentracije ali depresija. Nič od tega ni mačji kašelj.

Obstaja pa dobro sredstvo proti vsemu. Maske, distanca, umivanje rok, omejevanje medosebnih stikov. Bolj ali manj tisto, kar smo vsi že slišali. In kar piše tudi v vladnih odlokih. Saj ne bo trajalo večno. Bolj ko se bomo tega držali, prej bo mimo.