V teku nekaj dni so neznanci*ke prečrtali in prebarvali več dvojezičnih krajevnih tabel na Koroškem. To so table, ki jih predvideva avstrijska državna pogodba. V Pliberku, Dobrli vasi in Tucah smo ponovno doživeli dejanja nekaterih, ki z vso silo želijo izpodriniti slovenski jezik iz javnega prostora.

Ta mazaška akcija ni le dejanje posameznih ekstremistov*k. Sovraštvo obstaja že stoletje dolgo in je v resnici sistematske in institucionalne narave. Globoko zasidran strah pred Slovenci se je v letu 2020 pokazal na primer v Žitari vasi, kjer zdaj stoji spomenik nacionalsocialistu Hansu Steinacherju. Ta nerodni odnos do koroške zgodovine je sramota. Večinsko prebivalstvo se ne zaveda svoje dolžnosti ščititi manjšino. Ne glede na vprašanje, ali trenutna dogajanja izhajajo iz političnih strank ali drugih krogov, je jasno, da obstaja pretresljivo dolga tradicija napadov na Slovence*ke. 

Hinavsko je razlikovanje med to mazaško akcijo in drugimi akcijami, pri katerih je bil dodan slovenski napis na celovško krajevno tablo ali bil prebarvan spominski kip »Stätte der Kärntner Einheit«. Vsi so se razburjali, ko so se pojavili dodani slovenski napisi. Vsi so bili ogorčeni nad mazaškimi akcijami pri spomenikih, ki krepijo nemški nacionalizem na Koroškem. Ko pa izginejo slovenska krajevna imena, ni odgovarjajočega upora v javnosti.

Od koroško-slovenskih organizacij se pričakuje, da se distancirajo od mazaških akcij na spomeniku »Stätte der Kärntner Einheit«. Od slovenske manjšine se pričakuje, da se javno distancira. Ta kriminalizacija in trditve brez stvarne podlage privedejo do tega, da se mora slovenska manjšina zagovarjati. To je šikana. Zakaj ni zahtev, da se naj nemško-nacionalne organizacije distancirajo od nemško-nacionalističnih napadov na drugi deželni jezik?

Opozoriti želimo tudi na različen značaj teh dejanj. Pri tako imenovanih ekstremistih*kah je treba razlikovati. Ne da bi zagovarjali vandalizem, si moramo sprva ogledati način akcionizma. Ena oblika postavlja v ospredje dodajanje nečesa. Izpolniti prosto mesto, na primer dodati manjkajoče ime, pomeni obogatitev. Če se pojavi manjkajoče slovensko krajevno ime, s tem dejanjem postanejo jeziki vidni in enakopravni. Ni izključitve nekoga ali nečesa. Na drugi strani pa je oblika izbrisanja. Izbrisanje slovenskega imena zanika enakopravnost. Če izgine vidnost jezika v javnem prostoru, je to dokaz za manjkajoče spoštovanje do določene skupine. To dejanje škoduje reprezentaciji skupine in povzroči, da postane nevidna. 

Razlika med dodajanjem in izbrisanjem je čisto jasna. Nerazumljivo je, da sta obe dejanji bili opredeljeni kot vandalizem, in to brez upoštevanja politične vsebine akcije. Če vidimo pripetljaj zgolj kot vandalizem, je to izgovor in relativira politični in protislovenski značaj teh akcij.

Jedro takšnih dolgo gojenih resentimentov so nemško­nacionalne organizacije. Tudi če še tolikokrat izražajo začudenje o takšnih dogajanjih, je jasno, da novi in stari spomeniki »koroške enotnosti« širijo isto manjšini sovražno ideologijo. Višek tega je, da dotični*e pravijo, da so izključno nemško oblikovani spomeniki dokaz za mirno sožitje. Pri vsem tem manjka jasna povezava do slovenske manjšine. Vprašanje je, katera »enotnost« je tu mišljena: tista med nemškim in koroško-slovenskim prebivalstvom to namreč ni. Če bi bilo tako, bi na javnih spomenikih pisale druge besede. Bolj jasno je treba nasprotovati nasilju in izbrisanju slovenskega jezika v javnem prostoru. 

Simon Urban (predsednik), Meta Vouk (podpredsednica) in David Ressmann (tajnik)v imenu odbora KSŠŠD.