Bilčovs Koroške izkušnje z dvojezičnostjo so bile pred dobrima dvema desetletjema eno izmed izhodišč za vzpostavitev »čezatlantske« povezave, ki danes omogoča boljše življenje tej ali oni družini v Gvatemali. In ki po malem, a vztrajno pomaga postavljati boljše temelje v srednjeameriški državi, v kateri je še izredno močno prisotna dediščina prvotnih prebivalcev »novega sveta.«

Gvatemalo je med letoma 1960 in 1996 pretresala državljanska vojna, ki je terjala več ko 200.000 smrtnih žrtev in močno oškodovala tako družbene odnose kot gospodarske in življenjske razmere v državi. V okviru programa za zaščito prič vojnih zločinov – iz Evrope in ZDA so tedaj prišli aktivisti, ki so živeli z njimi in jih tako varovali pred umori – se je po sklenitvi premirja leta 1996 v Gvatemalo preselil tudi Franc Kernjak s Trebinje pri Šentilju. Obenem je kot izšolani psiholog pomagal pri razčiščevanju in premagovanju vojnih travm med prebivalci. 

Leta 1998 je soorganiziral obisk Gvatemalčanov v Evropi, ki so se med drugim želeli pozanimati o dvojezičnem šolstvu – v Gvatemali poleg uradne španščine govorijo 53 jezikov praprebivalcev, od tega kar 22 majevskih narečij -, o sodobnem kmetovanju in o programih za pričevalce dogajanj. Pot jih je, nekam logično, pripeljala tudi na Koroško, kjer je z njimi trajne stike navezal Mihi Mischkulnig, kmetovalec iz Branče vasi pri Bilčovsu. V okviru škofijske dobrodelne zveze Brat in sestra v stiski (Bruder und Schwester in Not – na Koroškem je oznaka uradno dvojezična) je organiziral razvojno pomoč in leta 2002 prvič potoval v Gvatemalo.

Februarja letos je vseavstrijska skupina 15 podpornikov Brata in sestre v stiski, med njimi šest Bilčovščanov, obiskala to srednjeameriško državo, da bi se seznanila z rezultati razvojne pomoči in razmerami na terenu. Kakor pravi Robert Hedenik, jih je po eni strani presenetilo skoraj vsepovsod prisotno zelenje v državi zaradi ogromnih nasadov koruze, palm in deževnega pragozda – država se sama imenuje dežela večne pomladi –, po drugi strani pa ogromna revščina in v današnji razviti Evropi povsem nepredstavljivo onesnaževanje okolja. »Tuje rudarske družbe v celoti odkopljejo goro, zapustijo pa popolno pustinjo. Domačini, ki so tam prej lahko na rodovitni zemlji pridelovali hrano, sicer za nekaj let dobijo razmeroma dobro plačano službo, po odkopu pa ostanejo brezposelni in povrh še brez zemlje. Pogosto pa so se z zasluženim denarjem navadili kupovati alkohol in na koncu ostanejo reveži in pijanci,« ugotavlja Hedenik.

Odplake iz rudnikov neočiščeno odtekajo v reke in jezera, vse smeti pa končajo v naravi. Državna infrastruktura je namreč skoraj v celoti uničena, ni ne odvoza smeti niti delujoče pošte – pošiljanje navadnega pisma za privatne ponudnike kratko malo ni zadosti dobičkonosno.

Zaradi pomanjkanja primernih državnih struktur, slabega izobraževalnega sistema in 

razsajajoče korupcije je zato toliko bolj pomembna pomoč resnih človekoljubnih organizacij. Pridevnik »resnih« zato, ker v Gvatemali ne manjka posegov od zunaj, zlasti gre za ameriška evangelikalna združenja, ki prebivalstvu sicer obljubljajo »duhovno hrano,« a zanemarjajo temeljne življenjske potrebe. Kot primer uspele pomoči Robert Hedenik navaja kmeta iz precej sušne ravnine ob Tihem oceanu, ki s pomočjo kapljične namakalne naprave, darilom župnije Bilčovs, lahko žanje tri do štirikrat letno. »Od tega živijo štiri družine. Drug kmet, ki namaka s klasičnim sistemom, porabi dve tretjini več vode in precej več goriva za poganjanje namakalnih naprav. Tudi njemu bomo sedaj omogočili kapljično namakanje. Za naše razmere je to razmeroma majhen strošek, za tistega kmeta in njegovo družino pa izredna pomoč.«

Leave a Reply

  Subscribe  
Notify of