Učitelj, glasbenik in zborovodja Edi Oraže se že sredi najživahnejših let svojega ustvarjalnega življenja lahko ponosno in z zadovoljstvom ozira na razveseljivo bogato bero glasbenih cvetov. Na obzorju pa že pomežikava njegova naslednja projektna iskrica: z brigado svojih mladih pevcev – z njimi nastopa skupno in v treh različnih formacijah – bo v torek, 3. julija, ob 18. uri sredi Celovca v Kardinalskem okolišu (dvorišče/Kardinalsplatz 1) nastopil s koncertom »The Best of Zmaj«.
Kdaj in kako ste se lotili najnovejšega zborovskega projekta, ki jih je doslej bilo kar nekaj?
Pred dobrimi tremi leti smo ustanovili pevsko društvo, ga dvojezično poimenovali Zmaj/ Lindwurm in si zastavili cilj, intenzivno delati z mladino. Prvi zborček, ki je nastal v tem sklopu, je bila skupina JAMzi (JAMz je beseda Zmaj brana od zadaj, male in velike črke pa so obrnjene), medtem se nam je že pridružilo spet devet mladih od osmega leta naprej, ki že nastopajo deloma sami, deloma pa skupno z JAMzi. S tretjim – mladinskim zborom od 15. leta naprej – pa smo začeli šele lansko jesen, že decembra pa smo z vsemi tremi skupinami podali prvi skupni božični koncert. Skratka, gre za skupni zbor, ki pa hkrati nastopa tudi v treh samostojnih skupinah posamič. Pevci in pevke prihajajo pretežno iz Celovca, ta in oni pa prihaja tudi od drugod.
Vaša osebna glasbena zgodba polni že kar nekaj poglavij. Jo je mogoče strniti v treh stavkih?
Kot prvi zbor sem prevzel sekstet Borovlje, iz njega je nastal pozneje kvartet, poleg tega sem na Pedagoški visoki šoli začel delati z dvojezičnim zborom – s pevci in pevkami iz vse Koroške. Bili smo kar celo desetletje razveseljivo uspešni. Izredno pomembno je tudi bilo, da so bili v zboru nemško govoreči Korošci in Korošice, ki so našli pozitiven odnos do dvojezičnosti in slovenščine in še danes sem z njimi v stiku ravno na tej osnovi. Nadalje sem vodil deset let Oktet Suha, projektno sem delal tudi še z drugimi skupinami kot npr. s Tercetom Lepena, Donetom, pa še z nemškimi zbori po vsej Koroški. Nadalje so bila snemanja z Jurijem Opetnikom ali razni šolski projekti z Mihom Vavtijem, seveda šolski zbor na LŠ 24, kjer je medtem že povprečno okoli 90 pevcev, in zdaj je zaživel še projekt JAMzi.
Kaj je bila konkretna pot do skupine JAMzi?
Zdelo se mi je škoda, da po ljudski šoli veliko pevcev spet odpade. To je gotovo bil eden poglavitnih razlogov. Zdaj, ko je med skupino naraščajnikov vseh devet fantov, v zboru JAMzi pa sama dekleta, vidim poseben izziv v tem, kako pripeljati fante skozi fazo mutacije in jih obdržati v skupini tudi zatem. Vemo namreč, ker imamo med nami tudi pevce iz Dvojezične trgovske akademije, da se pozneje znova prebudi veselje do petja. Je pa seveda veliko drugih stvari, kot npr. šport, in vsakdo vsega časovno ne zmore. O tem, v kaki obliki bi bilo mogoče to združiti, tudi še pozneje, ko študirajo, pa marsikdaj razmišljam. Seveda bi lahko nastale imenitne stvari, če bi našli pot s pevci in pevkami delati skozi daljša obdobja.
Edi Oraže je absolviral Pedagoško visoko šolo, poučeval je na več koroških šolah, dokler ni prevzel ravnateljskega mesta na Javni dvojezični ljudski šoli 24 v Celovcu. Na konservatoriju je doštudiral študij kompozicije. Poročen je z ženo Simono, je oče treh otrok in trenutno, kar se očetom danes lepo podaja, za devet mesecev na karenčnem dopustu, ki ga doživlja in uživa s svojim najmlajšim sinčkom.
Kakšne programske smernice si zastavljate?
Programsko gledam, da izbiram zelo raznoliko literaturo. Z JAMzi smo lani pri natečaju Landesjugendsingen dobili odlikovanje. Letos smo v Škofji Loki nastopili na območnem petju in so nam dali »ticket« za regijsko tekmovanje, kar je že predzadnja stopnja pred državnim tekmovanjem v Sloveniji. Programsko sta v ospredju ljudska in klasična glasba, jaz pa dodam še bobne, beatboks in nova ritmična orodja. V programu imamo tudi črnske duhovne pesmi in cerkveno glasbo, sooblikujemo maše, pojemo za džez prikrojene ljudske pesmi, prirejamo tudi delavnice, kjer s strokovnjaki in odličnimi umetniki delamo na besedilih in aranžmajih, pa še marsikaj drugega se lotevamo, kot so gib, prezenca na odru itd. Te nove »stvari« vnašamo v naš program. – Vsi ti novi pristopi se mi zdijo izredno pomembni, nastajajo nove stvari, dekleta so že na ravni improviziranja in skupina ob vsem vidno raste. Imeli smo vrsto imenitnih nastopov skupaj s profesionalci, napredovanje v skupini pa je seveda tudi vir motivacije.
Kaj je vaše vodilo pri tem napornem lepem delu?
Mislim, če hočemo mlade tudi danes in jutri še doseči, da moramo biti tudi pripravljeni v marsičem tudi ubirati nove poti. In jih mdr. vključiti v celoten proces nastajanja nastopov in koncertov. V glasbi je ena najpomembnejših reči, da ne zapoješ samo not, temveč da poslušalcu z vsem svojim izrazom posreduješ, kaj sta vsebina in sporočilo glasbe.
