Novinarka in urednica v kulturno-umetniškem programu TV Slovenija Darja Korez Korenčan je letos spomladi zbolela za kovidom, ki ji je pustil hude posledice.

Poznamo jo kot ustvarjalko kulturnih oddaj, ki je napisala pet knjig s področja glasbe, javno je predstavila vrsto glasbenih družin, sicer pa piše tudi prozo za otroke in odrasle, njen roman Sopranistkine solze je bil med drugim predstavljen v Berlinu in Hamburgu. Glasbeniki jo najbolj poznajo po mesečni avtorski oddaji Opus, za katero je prejela več nagrad. Zelo odmevni sta bili oddaji o družini Dermota (Anton je bil dolga leta prvak dunajske državne opere) in o družini Ipavec. Obiskala je najprestižnejše operne in koncertne hiše po svetu, z vidika predstavitve avstrijske glasbene kulture pa so bile še posebej zanimive  njene reportaže o slovenskih umetnikih v dunajski državni operi, pa o  avstrijskih poletnih festivalih kot  so salzburški,  dunajski slavnostni tedni, operni festival  v St. Margarethen na Gradiščanskem, festival operete Seefestspiele ob Nežiderskem jezeru, pred leti je pripravila v Svečah tudi portret mezzosopranistke Bernarde Fink in njene družine Inzko. 

Darja Korez Korenčan je marca letos zbolela za kovidom, zaradi akutne respiratorne odpovedi je že tretji dan po sprejemu na UKC Ljubljana morala na umetno ventiliranje pljuč, v umetni komi je bila šestnajst dni. V tem času je prišlo do zapletov na ožilju, zato so ji morali amputirati vse prste na desni roki do prvega členka. Sledilo je enomesečno zdravljenje na kovid oddelku, počasno navajanje na hojo ob hojici, nato pa je bila še mesec dni na rehabilitaciji v negovalni bolnišnici v Sežani. Po vrnitvi domov je začela obiskovati fizioterapijo na UKC Ljubljana in na URI Soča.

Ko se je konec septembra vrnila v službo, so jo sodelavci veliko spraševali o tem, kako je zbolela in potem okrevala. Težko jim je odgovarjala na vsa vprašanja, ker je imela zaradi intubiranja nekoliko poškodovane glasilke, zato se je odločila, da bo svojo kovid zgodbo popisala v knjigi, v kateri je ob vsakem poglavju dodala tudi napotke, ki bodo gotovo prišli prav marsikomu, tako glede preventive kot zdravljenja in premagovanja stresa po prebolelosti. 

Knjiga, ki jo je poimenovala Korak za korakom, bo koristila vsem tistim, ki se znajdejo v podobni situaciji, ko zbolijo tudi za kakšno drugo boleznijo. Čeprav se je morala naučiti pisati na računalnik samo z levo roko, ji je v dveh mesecih uspelo izdati knjigo, s katero želi pomagati tudi svojcem, ki zelo trpijo, ko se njihovi domači znajdejo na intenzivni terapiji v kritičnem stanju.

Korezova je po prebolevnosti kovida premagovala stres, ugotavlja, da »je treba vsaki negativni misli, ki se pojavi v glavi, najti antipod, torej pozitivno misel«, da je treba »ohraniti stike s prijatelji in sorodniki«, da se pa »osebam, ki so zavistne, maščevalne, obrekljive, privoščljive ali hinavske, raje izogibajmo«. Pri tem ponovi življenjsko priporočilo starih modrecev, da »nikoli ne smemo želeti drugim nečesa, česar sami ne bi hoteli, da se nam zgodi«. 

Kot pravi, se je iz težke izkušnje s kovidom marsikaj naučila in postala bogatejša za mnoga spoznanja, ki jih z veseljem posreduje naprej.  Številna sočutna sporočila, ki jih dobiva v teh dneh ob objavi o izidu knjige, ji vlivajo novo energijo in dajejo vedeti, da je na pravi poti.

Njeno knjigo »Korak za korakom« je izdala založba Forma 7 iz Ljubljane.