V petek, 21. januarja, je v Katoliškem domu prosvete v Tinjah gostoval Golli Marboe, avstrijski novinar, producent televizijskih in dokumentarnih filmov, predstavnik javnosti v svetu ORF in avtor knjige »Notizen an Tobias: Gedanken eines Vaters zum Suizid seines Sohnes «. Marboe je pred tremi leti izgubil sina Tobiasa, ki si je v 29. letu vzel življenje.
Vsak med nami pozna koga, ki si je bodisi vzel življenje bodisi je zaradi suicida izgubil svojca. S temi žal resničnimi besedami je Golli Marboe, oče dveh hčera in dveh sinov, pozdravil kakih deset poslušalk in poslušalcev v Domu Sodalitas v Tinjah, med njimi socialne delavke in delavce, mamo, ki je izgubila sina, in novinarja Novic. Uvodoma je spregovoril o izgubi sina Tobiasa, ki si je pred tremi leti med božičnimi prazniki vzel življenje. Marboe dosledno uporablja besedo suicid, saj »moj sin ni bil morilec«, in poziva novinarje, da se raje poslužujejo tujke namesto izraza samomor. Pravi, da bi pri poročanju o samomoru morali vedno misliti na to, kako se ob branju napisanega počuti mati, ki je zaradi suicida izgubila otroka, in bistveno bolj kot o načinu smrti pisati o življenju, ki si ga je človek vzel. Predvsem pa poudarja, da ozaveščanje o suicidu in težavah z duševnim zdravjem lahko rešuje življenja.
V tem mu pritrjuje študija dunajske medicinske univerze iz leta 2010 pod vodstvom profesorja Thomasa Niederkrotenthalerja, v kateri se je ta s sodelavci posvečal tako imenovanemu Papageno efektu. Če mediji, namesto da senzacionalistično poročajo o suicidih slavnih, predstavljajo alternative za izhod iz duševne krize, ima to preventiven učinek in lahko vpliva na zmanjšanje števila suicidov, ugotavlja študija. Bojazen, da primerno pisanje oziroma govor o suicidu ali poskusu samomora lahko ogrožene osebe privede do suicida, torej ni na mestu. Navsezadnje je eno od prvih vprašanj v terapiji »Ali razmišljate o tem, da bi si vzeli življenje?« Papageno je junak Mozartove Čarobne piščali, ki razmišlja o suicidu zaradi izgube ljubljene Papagene, za katero mu duhovnik pove, da je še ni vreden. Trije duhci mu prišepnejo, da Papagena ni izgubljena in da jo lahko prikliče s svojimi čarobnimi zvončki. Z Gallijem Mabroem se pogovorja Tomaž Verdev.
Vsak dan si v Avstriji življenje vzamejo trije ljudje, okoli dvajset si jih ga poskuša vzeti. Suicid je drugi najpogostejši vzrok smrti mladih moških do 25 let, takoj za raznimi nesrečami. Tri četrtine žrtev so moški, najpogostejši vzrok suicida so težave z duševnim zdravjem.
Ali se vsak suicid najavi?
Golli Marboe: Nisem zdravnik, terapevt ali psiholog, govorim lahko samo o svoji izkušnji. Gledano nazaj, v analizi sem se spomnil trenutkov in izjav, na katere bi morali biti pozorni, pa smo jih videli kot izraz našega vsakdanjega sobivanja. Eno je to, da premalo vemo o znakih duševne in psihične stiske, drugo pa, da moramo kot starši najti pogum in za prizadeto, prizadetega poiskati strokovno pomoč. Če imam vnetje slepiča, tega ne operirajo starši ali jaz sam, ampak kirurg. Z isto samoumevnostjo bi si morali pustiti pomagati tudi pri težavah s psiho in duševnim zdravjem.
Prej smo poznali tako imenovani Werther efekt. Ta pravi, da obstaja vzročna zveza med povečanjem števila suicidov po samomoru slavne osebe, o katerem so mediji poročali, in načinom poročanja brez empatije za prizadete in svojce. Temu nasproti stoji Papageno efekt …
Ko je izšlo Goethejevo delo Trpljenje mladega Wertherja, v katerem si glavni junak zaradi neuresničene ljubezni vzame življenje, si je po objavi mnogo mladih moških vzelo življenje. Zato se ta posnemovalni efekt, pri katerem neko delo v nas sproži željo, da bi v smrt sledili osebi, s katero se lahko poistovetimo, imenuje Wertherjev efekt. Primer za to imamo na Dunaju pri poročanju o ljudeh, ki so si v 70. letih vzeli življenje na podzemni železnici. Ko je Dunaj v 70. letih dobil podzemno železnico, so bulvarski mediji obširno, z nagnusnimi slikami, navedbami detaljov in imen poročali o vsakem suicidu na podzemni. Skratka, to je bilo prikazano kot atrakcija pod zemljo. Ko je posledično naraslo število suicidov, so se mediji in založniške hiše odločili, da o tem več ne pišejo. Danes smo soočeni z dvema fenomenoma: po eni strani s povečanjem obsega duševnih stisk, po drugi strani pa s povečano porabo medijev. Če imamo torej nekoga, ki ima psihične težave, se taka oseba večinoma umakne vase, ne hodi več ven, kljub temu pa še naprej uporablja medije. In če mediji ne poročajo o suicidih in težavah z duševnim zdravjem, to le še povečuje stisko prizadetih, ki se počutijo še bolj zapuščeni ob strani. Zato so se dunajski znanstveniki lotili vprašanja, ali ne obstaja tudi pozitivni posnemovalni efekt, če mediji poročajo o suicidu, depresijah in težavah z duševnim zdravjem. Potrdili so, da je tako, če se ne piše samo o vzroku in času smrti, ampak o celotnem življenju osebe. Pozitiven preventivni učinek ima tudi, če ljudje pripovedujejo o tem, kako so premagali duševno stisko in misli na suicid, o tem, kako zdaj cenijo življenje, predvsem pa o bolečini prizadetih svojcev, kako se ti znajdejo v podobni duševni stiski, zaradi katere si je kdo vzel življenje. Noben depresiven človek si ne želi prizadeti drugega človeka, a jim v trenutku psihotične krize zmanjka moči za predstavo o tem, kako gre drugim, bližnjim in svojcem. Tako poročanje ima torej preventivni učinek, imenuje pa se Papageno efekt.
Ali razmišljate o tem, da bi si vzeli življenje? Pustite si pomagati, poiščite pomoč pri domačem zdravniku, šolskem psihologu ali psihiatrični ambulanti. Takoj se lahko obrnete na katero od telefonskih linij za pomoč in podporo v duševni stiski. 24 ur na dan lahko z vzhoda Koroške pokličete na Psihiatrično in krizno pomoč dežele Koroške na 0664/3007007, z zahoda Koroške 0664/3009003. Koroška Caritas 24 ur na dan ponuja pogovor, oporo in svetovanje na brezplačni telefonski številki 142. Krizni telefon Koroške deželne zveze za psihoterapijo poleg takojšnje pomoči nudi informacije o možnostih in oblikah terapije, telefonska številka 0664 730 101 47 je dosegljiva med 8.00 in 20.00. Če želite pogovor v slovenščini, podporo nudijo svetovalnica Klic v duševni stiski (00386 1 520 99 00), zaupna telefona Samarijan in Sopotnik (00386 116 123) in TOM, telefon za otroke in mladostnike (00386 116 111). Nadaljnje spletne povezave v Avstriji: www.suizid-praevention.gv.at
Kako se vaša vera v ponovno snidenje s sinom v nebesih ujema s postulatom o nepovratnosti vsakega posamičnega življenja?
Imam to srečo, da si lahko dopuščam upanje. Te sreče nima vsak človek, mnogo jih tudi obupa spričo radikalnosti in brezpogojnosti smrti. Tudi meni je smrt strašna in grozna, imam pa to srečo, da lahko upam, da se mogoče še kdaj snidem s sinom. Sem pristaš razsvetljenstva in svobodne volje, prepričan, da je mogoče hkrati živeti razsvetljeno, ne da bi v smrti videl brezpogojni konec.
Kaj sami razumete pod pojmom resilienca?
Kakor se krepimo z vsako športno ali telesno dejavnostjo, tako lahko vadimo tudi svojo zmožnost osvobojanja iz kriz. Lahko se, recimo, vadimo v tem, da se na občutke žalosti odzovemo s poslušanjem glasbe, s športno dejavnostjo. A to je mogoče samo, če nisem pred tem padel v stanje, v katerem izgubim stik s svetom, podobnim predoru brez luči na koncu. Tukaj je največja težava: tabuizacija težav s psiho v naši družbi, moški si tudi redkeje priznajo, da potrebujejo pomoč, in raje segajo po alkoholu in drugih drogah. To pa ni rešitev, temveč odvračanje pozornosti, ki še poslabša izvorni problem. Kot družba bi morali biti zmožni brez tabujev govoriti o duševnem zdravju in destigmatizaciji psihičnih bolezni. Saj si ne zatiskamo oči pred sladkorno boleznijo ali težavami ožilja, zakaj si jih torej zatiskamo pred depresijo? Depresija je najbolj pogosta oblika kronične psihične bolezni v naši družbi in morali bi delati na družbi, ki duševne stiske obravnava enako resno kot bolezni telesa.
