V soboto, 6. maja, ko se je zvečer pomladansko sonce umaknilo mraku, je pot marsikoga vodila na Ziljo na odkrivanje blaškega kulturnega izročila. V nabito polnem Kulturnem centru občinskega urada v Štefanu na Zilji so ob 19.00 zapeli »Gailtaler Wildsänger« in tako naznanili začetek kulturnega dogodka in prijetnega druženja.

Večer so glasbeno obogatili pevci skupine Gailtaler Wildsänger.

Večer »Bei uns in Vorderberg – Pri nas v Blačah« je bil posvečen ziljski domači pesmi ter ziljski podobi v besedi in sliki. Pripravili so ga Gailtaler Wildsänger, Burschenschaft Vorderberg in etnologinja dr. Herta Maurer-Lausegger, ki je s svojim timom v dveh filmih zajela blaške žegnanjske običaje. Posvetila pa se je tudi obrednim in ljudskim pesmim. Na srečanju v Blačah so si obiskovalci lahko ogledali nekaj prizorov iz zbranega gradiva znanstvenice. Za vse zainteresirane je to gradivo obdelano v obeh deželnih jezikih, filmi s spremnimi knjižicami pa so naprodaj v obeh slovenskih knigarnah v Celovcu (filmi: Tako pojemo v Blačah, Štehvanje p našan v Bvačah). Ziljsko ljudsko izročilo (običaji, petje, noša …) je vzbujalo pozornost že v preteklosti. Zgodovinar Peter Wiesflecker je poudaril, da pozornosti ni vzbujala le kultura Ziljanov, temveč tudi njihov človeški rod. Citiral je, kakšne stereotipe so pripisovali tamkajšnjemu prebivalstvu. Koroški deželni glavar je leta 1616 zapisal, da od tukaj do Jeruzalema ni moč najti bolj trmastega kmečkega ljudstva. Uradnik Franz Werner pa je leta 1807 zapisal, da na spodnji Zilji živi posebna človeška rasa: to so ljudje, ki živijo s konji in med njimi, zato ne morejo biti kaj prida omikani. Sicer pa je Ziljane označil za zdrave ljudi z močno konstitucijo, ki so dobro izučeni, vendar tudi vraževerni. Radi imajo dobro kapljico, pa tudi prepir in pretep. Ziljanke pa imajo lepe oči, zdravo barvo, dobre zobe, lepo, a nekoliko močnejše telo in mladostniško živahnost. Blače so torej drugačne, se strinjajo tudi domačini, in prav na to drugačnost so tudi ponosni. Zbrali smo nekaj izjav obiskovalcev prireditve.


Wilhelm Millonig iz Blač, nekdanji učitelj in ravnatelj, je bil v 104. letu svojega življenja najstarejši obiskovalec prireditve. Znano je, da nikoli ni maral nepravičnosti. Povedal je, da ima še danes stik s številnimi učenkami in učenci.


Župnik Stanko Trap ugotavlja, da se je vzdušje med govorci obeh deželnih jezikov izboljšalo. Kar se tiče njegove odločnosti za ohranjanje dvojezičnosti, pa ostaja brez kompromisov: Četudi me bo samo eden razumel, bom kljub temu ohranil slovenščino in slovensko pridigal. Naš jezik ni »skurn«. 

Marjan Kropiunik od leta 2009 poje v skupini Gailtaler Wildsänger. Pevci se za vaje spontano srečujejo v gostilnah, zato njihov glas res seže v deveto vas. Pri petju imajo dozdevno enostaven princip: eden zapoje, drugi pa se mu pridružijo. Večina pevcev pasivno še razume ziljsko slovensko narečje, dva pa slovensko obvladata aktivno. Marjan jezik ohranja tudi v svoji družini, kjer z otroki dosledno govori slovensko.


Urban Popotnik: Mislim, da je za ohranjanje slovenščine potrebna t. i. »kritična masa« govorcev. Za jezik vidim prihod­nost, če bi otroci slovensko govorili vsaj s starimi starši. Žal pa je na rabo jezika težko vplivati, ker je nekaj zelo zasebnega.