Najdaljša koroška reka je tudi najbolj zanimiva za širni krog veslačev. Primerna je za vse kategorije kajakašev, kanuistov in tudi SUP-ovce.
Rož Zanimivo. Pred vrati so širne vode, pa malo čolnov na njih. In če se kakšno plovilo prikaže, je v njem ribič. Ribolovec, ki svoj plen išče v umirjeni vodi. V vodi, ki kakor da stoji. Le po kakšni odpadli, odtrgani veji je mogoče slutiti, da vendarle teče. Drava je danes v večjem delu Koroške kakor da stoječa voda. In vendarle izredno privlačna za veslanje po njej. Za sprehod s čolnom po Dravi. Zanimivo, da ni več čolnov, kajakov, kanujev ali tudi SUP-ov na njej.
Drava, s 749 kilometri najdaljša koroška reka, izvira pa na Toblaškem polju na Južnem Tirolskem, je skorajda spregledani biser koroške narave. Za turistične namene so prikladna domača jezera, gore seveda tudi, čedalje bolj se odkrivajo koroške ceste kot raj za kolesarje, le reka, ki deželo prečka od njenega zahoda, od Zgornjega Traberka ali Oberdrauburga, do njenega vzhoda, tako rekoč do Spodnjega Traberka, danes Dravograda na državni meji, v turističnem ali rekreativnem smislu skoraj nima vloge. Ob njej poteka vse bolj priljubljena Dravska kolesarska pot, nad njo so privlačni vršaci, pa Drava sama? Čas, da ponovno odkrijemo čare veslanja po Dravi.
O teh čarih je nemški potopisec in kanuist Herbert Rittlinger pisal v knjigi Das bald verlorene Paradies (Kmalu izgubljeni raj), ki je izšla tik pred drugo svetovno vojno leta 1938. Tedaj je reka bila še divja, svobodna, in v celotnem toku plovna – ne samo za flosarje, splavarje torej, temveč v 20. stoletju čedalje bolj tudi za turistične čolnarske izlete. Reka je bila zanimiva tudi zaradi svojih brzic, ki so bile tehnični in od srednjega toka naprej obvladljiv izziv. Pridobivanje električne energije – iz danes tako cenjenih obnovljivih virov –je Dravo povsem spremenilo. Njo in njene doline. Divjosti reke danes ni več. Lepota, posebna in svojevrstna, pa ostaja. Drugačna, a privlačna. Zanimiva tudi za izlete po Dravi sami.
Zelo prikladni vstopi točki, teh je sicer tudi v Podjuni kar nekaj, na primer pri Velikovcu, sta pristanišče v Želučah pri Bilčovsu in Pod gradom pri Humperku pri Kotmari vasi (odcep ceste tik pred gostilno Singer v smeri iz Celovca). Rittlinger je nekoč zapisal. »Pod humperškim gradom smo pristali. Pogled s tega gradu na dolino z Dravo je bil veličasten, kako bi lahko bilo drugače! Loka v sicer tako zelo urejeni kulturni pokrajini Roža je bila od zgoraj videti kakor neprediren pragozd.«
Voda je v teh predelih danes povsem mirna, primerna torej tudi za začetnike. Uporabiti se da tako napihljive čolne za nekaj deset evrov, več veselja seveda zagotavljajo bolj kakovostna plovila – od napihljivih kajakov in kanujev do njihovih trdih izvedb. Važno je predvsem uživanje, in tega na Dravi ne manjka.
Četudi je reka Drava danes zaradi pridobivanja elektrike ukročena, tudi na svojem srednjem in spodnjem koroškem toku – od Roža do Podjune – zagotavlja vrsto naravnih užitkov. To je lahko klokotanje pritoka kakšnega potoka, to so starinske skalne skladnje, to so ostanki nekdaj širnih lok ali pa tudi živalstvo v reki in ob njej. Nikjer namreč tega sveta ni mogoče občutiti tako neposredno kakor na Dravi sami. Srečati v živo bobra. Kar je v resnici redkost. Vseskozi pa so vidni njegovi sledovi, obgrizena in podrta drevesa.
Potencial Drave je spoznal Daniel Rebernik, ki v okviru spletne ponudbe draupaddelweg.com prireja izlete po Dravi. Reka, ki se pri hrvaškem Osijeku izliva v Donavo, je zanimiva na vseh svojih kilometrih – za veslače v kanujih in kajakih vsaj od Lienza na vzhodnem Tirolskem naprej.
