Ples ob 100. obletnici dunajskega študentskega kluba: Glasba, zabava in ščepec kritike je bil recept plesa

V soboto, 4. novembra, je v dvorani Sofiensäle v dunajskem tretjem okraju Klub slovenskih študentk*študentov na Dunaju vabil prijatelje in prijateljice od blizu in daleč na klubski ples. Obiskovalke in obiskovalce so pozdravile glasbenice skupine Noreia String Quartet, temu je sledilo petje klubskega zbora, ki so se mu pridružili tudi nekdanji člani in članice zbora. Za glasbo in ples sta nato skrbeli skupini Gedore in Bališ. 

»V zadnjih sto letih je Klub slovenskih študentk*študentov na Dunaju postal ključna institucija za koroške Slovenke in Slovence in druge manjšine na Dunaju, in to kljub številnim izzivom,« je v svojem govoru povedala Lea Vouk. Kljub sovraštvu, s katerim se sooča manjšina, je dunajska mladinska organizacija vedno ostala kritičen glas, tudi znotraj svojih vrst, ter si prizadevala in si še vedno prizadeva za pozornost in posluh. Delo članov kluba poteka v njihovem prostem času, s skromnimi viri, a z zvestim srcem. Zato se je v govoru zahvalila tudi vsem generacijam članic in članov kluba, posebno pa še letošnjemu odboru, ki poleg prirejanja prireditev še naprej vztrajno zastopa manjšine in se bori za njihove pravice. Kljub zahvalam in pohvalam pa bi bil govor ob obletnici kluba nepopoln, če v njem ne bi bilo tudi kritike. Zadnjih 50 let manjšinske politike na Koroškem ocenjujejo kot katastrofo, manjšina počasi izginja. Aktivistke in aktivisti se borijo za preživetje svoje narodne skupnosti, vendar ne prejemajo ustrezne podpore od manjšinske politike, dežele in države. Mladi se zdaj počutijo odgovorne, da popravijo napake preteklih desetletij. Namesto da bi njihove besede bile slišane, pa morajo vlagati energijo v to, da jih jemljejo resno. 

V svojem polnočnem vložku so publiki z uprizoritvijo brucke, ki se poda skozi rdeča vrata v klubski svet, prikazali stebra klubske dejavnosti: feminizem in antifašizem. Temu je sledil za vse navzoče nepričakovan nastop skupine Roy de Roy, saj so nastopi skupine s pevcem Nikolajem Grilcem redki. Ples, ki se ga je udeležilo več kot 400 oseb, pa se ni končal na plesišču, temveč v klubu za rdečimi vrati.

Christian Ogris (69), Dunaj: Točno pred 50 leti, oktobra 1973, sem prišel na Dunaj in tukaj ostal vse do danes. Za Dunaj pa sem se tedaj odločil zaradi prijateljev in ker doma v Slovenjem Plajberku nisem mogel študirati in tudi v Celovcu tedaj še ni bilo univerze, tako da sta ostala zame kot opciji samo še Dunaj in Gradec. S svojim rojstnim krajem sem bil vedno povezan, vse do danes. Dunajski klub je bil zame od prvega dne varno zavetišče, v katerega sem rad zahajal s prijatelji in bil aktiven v raznih funkcijah vrsto let. Obisk kaže, da so se študentke in študenti pravilno odločili izvesti na Dunaju tak ples, ki so ga izvrstno organizirali. Na plesu sem srečal veliko starih znancev, ki jih že več let nisem videl. 

Maria Toljić (61), Pliberk: Kratkoročno sem se odločila, da grem na ples. Zdi se mi zelo pomembno podpreti aktivne študentke in študente na Dunaju. Z veseljem se še spominjam svojih študijskih dni na Dunaju. Korak s podeželja v velemesto ni bil tako enostaven. Na plesu sem srečala poleg starih znancev tudi sorodnike z Dunaja. 

Karl Krištof (59), Borovje: Na ples sem prišel z avtom, v katerem je bilo poleg še dveh drugih oseb deset kartonov piva Laško, ki jih je študentom sponzorirala Zadruga. Pred plesom sem jih zapeljal v klubske prostore za fešto po plesu.

Sonja Wutte (56), Žrelec: Leta 1992 sem bila predsednica, v dunajskem klubu pa sem bila aktivna cel študentski čas. Da sodeluješ pri klubu, je bilo čisto samoumevno. Naša skupina je vsak petek šla v klub. To k študiju enostavno spada zraven, ne morem si predstavljati, kakšen bi bil študijski čas brez kluba. Na plesu ob 100. obletnici sem vesela, da vidim tako aktivno mladino in želim, da bo šlo tako tudi naprej. 

Simon Schnabl (25), Vrba: Po študiju na univerzi v Harvardu me je študijska pot vodila na Dunaj. Tu rad zahajam za rdeča vrata, ker sem koroški Slovenec. Klub mi daje možnost, da na Dunaju lahko govorim slovensko. Ples pa mi je omogočil, da po dolgem času spet srečam prijatelje in prijateljice. 

Kristjana Gregorič-Grilc (55), Mokrije: Kot mlad človek si hotel v svet. Na Dunaju se je enostavno več dogajalo kot v Celovcu, zato zame sploh ni bilo vprašanja, kam bom šla študirat. Tako kot pri naši generaciji se pri zdajšnji vidi, kaj jim je pri srcu – namreč nenehno zavzemanje za pravice manjšin. 

Oliver Ogris (24), Borovlje: Doraščal sem brez slovenščine. Prve stike sem dobil pri SAK. V klub me je pripeljal Dominik Krištof, z njim sem igral pri SAK. V dunajskem klubu že nekaj let hodim na tečaj slovenščine. Prav tako pa se soočam z zgodovino koroških Slovencev, kar v šoli nismo vzeli.

Martina Berchtold-Ogris (60), Bilčovs: Ko smo tedaj prišli študirat na Dunaj, je bilo samoumevno, da gremo v klub. V klubu sem pomagala pri urejanju knjižnice. Pri katalogiziranju nam je tedaj pomagala Vida Polanšek iz študijske knjižnice. Na ples sem prišla zelo rada, ker so vsi moji otroci študirali na Dunaju in so, tako kot jaz, povezani s klubom.  

Janez Feinig (20), Sveče: Odločil sem se za Dunaj, ker mi je bilo mesto že vedno všeč. Kot šolar sem prvič prestopil prag kluba. Ko sem začel študirati, so me po Instagramu povabili na brucovanje. Na plesu sem pomagal pri postavljanju, pel pri zboru, bil del polnočnega vložka in prodajal pogačo, ki smo jo dobili od Kordescha iz Podjune.

Annika Friedl (17), Celovec: Po maturi, ki me čaka letos, bom po vsej verjetnosti šla študirat na Dunaj. Za ta korak sem se odločila, ker se v tem mestu počutim zelo dobro in je nekaj čisto drugega kot Celovec. Študijske smeri, ki me zanimajo, pa so psihologija, pedagoška smer in socialno delo. 

Gregor Wakounig (39), Borovlje: Na Dunaj sprva nisem prišel zaradi študija, temveč zaradi dela. Šele kasneje sem se vpisal na japonologijo, ki jo zdaj zaključujem. Delovanje kluba pozorno spremljam. Zdajšnjo generacijo zaznavam kot eno najboljših, ker so kritični in jasno izražajo svoje mnenje.  

Lucia Kresitschnig (18), Djekše: Po maturi me bo študijska pot naslednje leto verjetno vodila na Dunaj. Na Dunaju imam tudi starejšo sestro, ki tukaj študira. Večkrat sem jo obiskala in tako sem spoznala poleg mesta tudi klubske prostore. Ples mi je zelo všeč, ker srečam veliko znank in znancev.  

Več slik: www.novice.at/klubskiples1