Mednarodno srečanje »Konji brez meja«: Ziljski konji v indijski vojski

Med zbranimi pred gostiščem Stara pošta, ki so čakali na slikovit sprevod kočij in jezdecev, smo srečali 79-letnega Janka Zwittra, domačina Zahomca in dolgoletnega občinskega odbornika v Straji vasi. »Zdaj sem že starešina, tako da sem na letošnjem srečanju le opazovalec. Doma imamo še šest noriških konj, dva sta zelo mlada žrebička, zato letos nismo zapregli za srečanje.« Konjereja na Zilji je zgodovinsko povezana s kislimi travniki, ki jih ni bilo mogoče kmetijsko obdelovati. »Tukaj imamo okoli 100 hektarjev močvirja, v vsej Avstriji drugje ne najdemo toliko norikov kot na Zilji.«

Janko Zwitter, p. d. Abuja, je leta 2006 organiziral prodajo 400 triletnih noriških kobil indijski vojski. »Sprva smo mislili, da jih bomo zbrali na Koroškem, nato pa smo jih z Indijci iskali po vsej Avstriji. Indijska vojska je te kobile parila z osli, mule pa uporabljajo na gorati meji s Pakistanom v Kašmirju. Poskusi indijske vojske so pokazali, da so te mule izjemno inteligentne, saj so jih mdr. odpeljali na neznan teren 100 kilometrov od matičnega hleva, pa so se mule po nekaj dneh same vrnile.« Poleg tega, da je starešina ziljskih rejcev noriških konjev, je Abujev oče tudi starosta občinske politike v Straji vasi, saj je »najstarejši odbornik Koroške« že 36 let član občinskega sveta. 

Organizator letošnjega srečanja konjenikov treh sosednjih držav je Ludvik Druml, po izobrazbi pravnik, po poklicu pa poslovodja gostišča Stara pošta, kjer je potekala zaključna slovesnost z nagovori udeležencev. Kot pravi Druml, je ideja o srečanju ljubiteljev konj iz Avstrije, Italije in Slovenije zaživela leta 2004. »Tega leta je Slovenija vstopila v Evropsko unijo, srečanje je bilo moja ideja, saj imamo na Zilji veliko zagnanih konjerejcev, pa tudi veliko prijateljev v Sloveniji in Italiji, ki se prav tako ukvarjajo s konjerejo. Leta 2004 smo skratka videli možnost, da mejo fizično in mentalno odpremo tudi za konje, ne samo za ljudi.« 68-letni Druml je na Bistrici odraščal ob noriških konjih, s katerimi so starši pred pojavom traktorjev opravili vse delo na polju in v gozdu. »Ljubezen do konj mi je privzgojil oče, še vedno nisem izgubil upanja, da bo nekoč konj spet pri naši hiši.« Srečanje Konji brez meja vsako leto 1. maja poteka v drugi državi, prihodnje leto bo srečanje v Kranjski Gori gostil Konjeniški klub Špik iz Rateč.

Iz Rateč na slovensko-avstrijsko-italijanski tromeji je na srečanje prispel Janez Osvald, 72-letni predsednik Konjeniškega kluba Špik. Janezova ljubezen do ježe je preživela kar deset padcev iz sedla, za usodnejšega se je pokazal padec s hleva, po katerem mu je zdravnik prepovedal ježo. Zato pa Janez še vedno lahko zapreže in sede na kočijo, poleg tega še naprej s svojim norikom po polju vleče brazde za čompe, kakor v Ratečah, najbolj ziljski vasi v Sloveniji, pravijo krompirju. »Noriki so lepi, izjemno vzdržljivi, prijazni in vodljivi delovni konji. Naš konjeniški klub smo ustanovili leta 2001, poimenovali pa po Špiku, najlepši gori Martuljkove skupine. V klubu, v katerem imamo največ norikov in haflingerjev, smo veseli zanimanja mladih za ježo, ki zagotavlja obstoj konjev v naših krajih.« Janez Osvald se je udeležil vseh 21 dosedanjih srečanj Konji brez meja. Konje in konjenike je pri Stari pošti blagoslovil Don Giuseppe Marano, župnik župnije Naborjet-Ovčja vas.