Binkoštno romanje z Zdravkom Haderlapom: Ko od Sv. Duha navzgor zaveje Dragojević

Ob sedmih zjutraj na binkoštni ponedeljek pred kapelško Zadrugo srečam Miho Travnika in Jakoba Volteja. »Cesta čez Pavličevo sedlo je zaprta, iz gozda tik pod sedlom spravljajo les,« pove Miha, skupaj z Jakobom namenjen na žegnanje k Svetemu Duhu, in vpraša: »Ali kaj veš, kaj namerava Zdravko Haderlap?« Malo pred osmo v gostilni pri Kupicu (nem. Kupitz) postane jasno, da z Zdravkovim romanjem k Svetemu Duhu letos ne bo nič, saj zaradi zaprte ceste odpade možnost vrnitve skupine z avtobusom. Haderlap predlaga krožno pot iz Remšenika proti Šentlenartu, dalje proti jami Potočki zijalki na pobočju Olševe, nato pa vračanje skozi Lipušova Vrata proti Šmarjeti in Remšeniku. Sprememba trase pohoda pride kot naročena, saj sem že od nekdaj želel vedeti, kako to, da sta si v zadnji ledeni dobi jamo Potočka zijalka delila pračlovek in jamski medved. »In kdaj bomo nazaj?« vpraša Zorka Pasterk. Okoli šestih popoldne, odvrne Zdravko. 

Če cesta ne bi bila zaprta, bi tri ure in pol hodili do Svetega Duha, kjer bi kosili in se s prevozom vrnili ob dveh. Tako pa ni nič kazalo, da bo mogoče kje kaj pojesti razen tistega, kar imamo s sabo, v mojem primeru je to zgolj plastenka z vodo. Pri Kupicu nam Danica Lipusch postreže s kavo, meni pa še s sendvičem s pašteto, brez katerega bi mi pri spuščanju v dih jemajočih vertikalah pri Vratih skoraj gotovo klecnila kolena. Pred gostilno srečamo več članic in članov družine Stern, pa tudi moža in ženo iz Zgornje Avstrije, ki sta se pridružila pohodu. Zaradi njune prisotnosti, pa tudi uvidevnosti našega vodnika so izredno zanimive razlage Zdravka Haderlapa ob postankih podane v nemščini. 

Te razlage so zadevale luknjo v skali Kupcevih peči, skozi katero so nekoč spravljali les, stoletne vezi med Solčavo in kapelškim koncem, stik afriške in evrazijske tektonske plošče v Karavankah, cerkev Sv. Lenarta in turške vpade, kromanjonskega pračloveka v Potočki zijalki in desetletja trajajočo krajo najdb iz jame, okostje jamskega medveda v dunajskem Naravnozgodovinskem muzeju in nenavadno življenjsko pot Josefa Vejnika iz Remšenika, ki ga je kot borca češke legije med rusko državljansko vojno po oktobrski revoluciji preko Taškenta vodila do Belorusije. A tudi medvojno angleško-ameriško misijo pri partizanih v Logarski dolini, nemški požig Solčave ter izgube posesti kmetov iz Remšenika, Lepene in Bele, ki so bili le kratek čas svobodni lastniki svoje zemlje po odpravi tlačanstva, preden ni zaradi izgube delovne sposobnosti nosilca kmetije njihov dom z zemljo vred zopet pripadel grofu. Še marsikaj poučnega in zanimivega smo pohodniki izvedeli od Zdravka, pa tudi drug od drugega. Vmes so nam pri Šentlenartu sestre Veronika, Jelka, Ivica in Jožica Stern, ki bodo letos z družinskim mešanim zborom nastopile na Korškem žegnanju, ubrano zapele pesem S triglavskega veter pogorja. 

Kmalu po začetku pohoda, ko smo zapustili Kupčevo sotesko, smo ob Tomažičevem potoku postali pri Pnovčarju ob nekdanji kajži. V to je leta 1943 k babici, ki je umrla nekaj dni zatem, po aretaciji mame prispel sedemletni Florjan Lipuš s triletnim bratom Francijem. Brata sta se po smrti babice 14 dni potikala po gozdovih in grapah, preden so ju našli. Najvišja točka našega pohoda je bila jama Potočka zijalka na 1675 m nadmorske višine na slovenski strani Olševe. Prepoteni od vzpona do jame, iz katere je mrzlo pihalo, smo se hiteli preoblačit, medtem ko je z ljudskega slavja pri gostilni poleg cerkvice Sv. Duha navzgor nosilo pesmi Oliverja Dragojevića. Z razgledišča pred jamo se nam je odprl prelep razgled na Kamniško-Savinjske Alpe, Logarsko dolino, Robanov kot na levi in Matkov kot na desni strani. Pod nami je ob vznožju Olševe ležala cerkvica Sv. Duha, streljaj od nje pa tudi gostilna s slavjem po žegnanju. 

Na poti do Potočke zijalke smo vijugali po avstrijsko-slovenski meji skozi sredogorsko barje, podobno tistemu na Ribniškem Pohorju. Marsikje smo naleteli na sledi naravnih katastrof, predvsem na ostanke lesa po vetrolomih 2017–2018, pa tudi številne zemeljske plazine po lanskoletnem deževju. Ob vračanju smo se podali skozi impresivna skalna okna, imenovana Vrata, od koder se nam je v daljavi odpiral razgled proti Celovškemu polju. Fizično najzahtevnejši, pa tudi kljub klinom in jeklenicam najbolj vratolomen del poti nas je čakal prav pri spuščanju iz Vrat proti Remšeniku. H Kupicu smo se ob sedmih zvečer srečno vrnili s 17 prehojenimi kilometri po desetih urah na poti, med katerimi smo premagali 1000 višinskih metrov.