Deset mrtvih po streljanju na graški gimnaziji Dreierschützengasse: Kako so Gradčani doživeli atentat?

Na svoji smartwatch sem videl, da mi pišejo sorodniki. V pavzi smo potem izvedeli, kaj se je zgodilo. Tudi jaz obiskujem eno od BORG, sorodniki pa niso vedeli, ali je morda ta, kjer je bil strelski napad. Šele ko sem prišel domov, sem dojel, kaj se je zgodilo. Naslednjega dne je bilo v šoli tiho. Ravnatelj je povedal, da civilna policija straži šolo. Mislim, da bi morali zaostriti zakone. V Gradcu še nikoli nisem imel občutka, da bi potreboval orožje za samozaščito.

Zame je vse nerealno. Doslej sem bila pre­pričana, da se to lahko zgodi samo v Ameriki in ne v Gradcu. Sama sicer nisem v okraju, kjer se je zgodil atentat. Živim v Andritzu, delam pa na finančnem oddelku Caritas v okraju Geidorf. Ko sem izvedela za atentat, sem imela pogovor z direktorjem Caritasa. Bil je čisto zbegan, osebno pa sem šele polagoma prav dojela to katastrofo. Predvsem me je mnogo ljudi klicalo in vprašalo, ali na šoli, kjer se je zgodila ta katastrofa, dela moj mož Joschi, ki je po poklicu šolski hišnik. Če bi bila neposredna priča atentata, ne bi zdržala in bi izgubila zadnje živce. Tako pa sem bila samo vesela, da moja hčerka (28) in sin (25) že nekaj časa ne obiskujeta več šole.

Nedavni strelski napad s številnimi žrtvami nas je zadel kot strela. V mestu prevladuje kolektivni šok. Na dan atentata smo med poukom športne vzgoje nad našimi glavami zaznali številne helikopterje. Takrat so krožile že prve informacije o tragediji v tri kilometre oddaljeni višji šoli.

Prve emocije so bile velika praznina, velikanski šok in globoka potrtost. Šolo so v zadnjih dneh obiskale psihologinje iz Koroške. Z dijakinjami in dijaki smo se o dogodku pogovarjali, molčali, žalovali in skušali najti odgovore na najtežja vprašanja. Do prejšnjega torka smo živeli v zavesti, da je šola varno zavetišče za odraščajoče, učiteljice in učitelje. Zdaj vemo, da se to lahko zgodi kjerkoli in težko je najti preventivne zakonske posege, ki bi takšno strašansko, katastrofalno dejanje lahko preprečili.

Za strelski napad na graški gimnaziji sem izvedela v svojem graškem stanovanju. Ravno sem bila doma, ko je zazvonil telefon. Klical me je ati in mi povedal, kaj se je zgodilo. Med samim napadom sem bila na poti domov z dela pri avstrijski varnostni službi, za katero pri Muzeju za zgodovino delam kot neke vrste varnostnica. V mestu se še vedno čuti prizadetost, a tudi povezanost med ljudmi. Vsak dan na poti na delo grem mimo glavnega trga, ki je poln sveč in kjer vedno vidim koga prižigati novo svečo, tako da je mesto še vedno v šoku. Zdaj poteka že kakšna deseta krvodajalska akcija, na prvi taki akciji v torek je kakih 250 ljudi stalo v vrsti, da darujejo svojo kri, zadnji zdravnik je šel domov ob dveh ponoči. Na univerzi od napada še nisem bila, predvidevam pa, da je prisotnih več varnostnikov v civilu kot prej. Načrtovano zaostritev zakonodaje glede nakupa in posesti strelskega orožja v celoti podpiram. V Gradcu se še naprej počutim varno, čeprav je trenutno čudna atmosfera v mestu in vsi bolj gledamo na druge ljudi kot pa prej.

Bil sem ravno na wifiju, ker smo s sošolci in sošolkami pisali peturni izpit za Cambridge English kvalifikacijo. Ob 13. uri sem končal, potem so nas obvestili, da je bil strelski napad na eni od graških gimnazij. Nisem takoj dojel, ker sem ravno prišel z izpita in sem bil še pod stresom. Na mobitelu sem pa imel tudi več klicev od mame. Naslednji dan so učitelji v šoli ves dan z nami govorili o tragičnem dogajanju.

Na naši šoli nimamo težav z mobingom. Imamo šolske psihologe in tudi peers – to so učenci, ki delujejo kot mediatorji za učence. Tudi jaz sem se prostovoljno prijavil za peer. Na delavnicah preprečevanja nasilja pa se učimo, kako reagirati v težkih situacijah.