Teolog Paul Zulehner: »Marketz se na Koroškem počuti kot riba v vodi«

Paul Zulehner: Jože Marketz je svojo doktorsko disertacijo pisal na Katoliško-teološki fakulteti na Dunaju pri meni, in sicer na zelo zanimivo temo – o odnosu med narodnima skupinama na Koroškem, Slovenci in Nemci, ter o vlogi cerkve pri tem. To je bilo res izjemno zanimivo delo in od tedaj ga zelo cenim. Je zelo dober mislec, znanstvenik. Zna se tudi dobro izražati.

Najprej je v škofijo prinesel mir po razgibanih letih s škofom Schwarzem. Nedvomno ima tudi zelo dober občutek za ljudi, njegova prednost pa je, da razume, kaj govori v slovenščini, saj je to tudi njegov materni jezik. Zato je zelo sposoben povezovati obe narodnostni skupini tudi v svoji osebi. Kar mi je pri njem še posebej všeč, je, da prihaja iz Caritasa, že ob svoji umestitvi pa je podal izjavo, ki me je zelo ganila. Rekel je nam­reč: »Ko bom morda čez deset let odšel, si želim, da bi bilo v deželi več ljubezni.«

To je seveda še posebej pomembno v današnjih časih, ko vidimo dogajanje v Beljaku in druge nemirne dogodke v avstrijski družbi. Ima tudi zelo dobre odnose s političnimi voditelji v deželi in z deželnim glavarjem.

Seveda, tako kot vse škofije tudi krška trpi zaradi pomanjkanja duhovnikov. Izstopi iz Cerkve povzročajo težave celo v Celovcu, čeprav je škofija znana po tem, da ne toži ljudi, ki imajo težave s plačevanjem cerkvenega prispevka. To se mi zdi zelo pravilen pristop.

Nekoliko ga skrbi tudi to, da se zmanjšuje število duhovnikov, tako domačih kot iz inozemstva. Zelo mi je všeč, da ne razpušča manjših far, skuša  pa fare motivirati k sodelovanju, kjer je pač možno. Ob tem pa se pazi  na to, da se ne izgubi kontakt do ljudi v manjših farnih skupnostih. Nekateri morda pravijo, da premalo odločno sprejema odločitve, vendar tega ne verjamem. Ima slog vodenja, ki ga lahko vsekakor označimo kot sinodalnega.

Načeloma svetujem, da ostanemo mirni, saj živimo v času prehoda – iz obdobja, ko je bilo v Avstriji nujno biti katolik, v čas, ko lahko vsak svobodno izbere svojo pot. V takem obdobju svobodne izbire je pričakovano, da se bodo ljudje, ki nimajo močne notranje povezanosti s Cerkvijo, odločili za izstop. To pomeni, da bomo v prihodnje še naprej izgubljali člane, ki niso trdno navezani na vero. Na drugi strani pa bi rekel, da lahko uspemo, če iz tradicionalnega krščanstva ustvarimo nekaj, kar ljudi nagovarja k osebni odločitvi, da se pustijo nagovoriti Bogu in se vključijo v gibanje Cerkve.

Mladi ne bodo pridobljeni zaradi tega, da bi v Cerkvi iskali dobro počutje. Dobro počutje lahko veliko laže in hitreje najdejo drugje. Tisto, kar mladi potrebujejo in kjer lahko sodelujejo, so cerkveni »laboratoriji upanja«, v katerih se lahko angažirajo, na primer za mir ali pri integraciji azilantov.

Prepričan sem, da je prava pot trenutno ta, da ženske maksimalno vključimo v okviru že obstoječih možnosti. Na tem področju je veliko priložnosti, predvsem v prostovoljstvu, pa tudi v novih službah in zadolžitvah, ki so bile ustanovljene v škofiji, kot so bralke (lektorice) in akolitinje. To se v škofiji že dogaja, pri čemer je bilo pridobljenih veliko zelo sposobnih žensk. Verjamem, da tudi škof pozitivno razmišlja o vprašanju diakonata in predvsem o dostopu do posvečenja ter da v svoji vlogi škofa vidi priložnost za spodbujanje teh procesov. Zavedamo se, da to zahteva čas, vendar mislim, da je glede tega vprašanja odprt – vsaj tako ga jaz poznam.       

Ne bi mu želel nič slabega. Na Koroškem je na optimalnem mestu. Domnevam, da dunajski škofovski sedež ni  primeren za tisto, za kar se škof Marketz zavzema in v čemer so njegove največje sposobnosti. Dunaj je povsem drugačno okolje. Jože Marketz je prizemljen koroški Slovenec, ki se na Koroškem počuti kot riba v vodi. Mislim, da se v velemestu, kot je Dunaj, ne bi počutil tako dobro.

Najprej je treba jasno povedati, da tudi islam prepoveduje ubijanje nedolžnih ljudi v imenu Boga. Nihče se ne more sklicevati na Alaha, ko umori nedolžne. To preprosto ne gre in je v bistvu izdaja ene največjih svetovnih religij. Drugo pa je, da se ne bi smeli osredotočati zgolj na te posamezne dogodke, ki so nesprejemljivi in storilce je treba kaznovati po vseh pravilih. Vendar ne mislim, da je kriminaliteta narasla zaradi migrantov – le bolj izstopa in ljudje se nanjo močneje osredotočajo. Podobnega vznemirjenja kot je zdaj upravičeno v Beljaku, ne doživljamo pri primerih umorov žensk, ki jih zagrešijo Avstrijci. 

Ohraniti moramo mirnost in hkrati izkoreniniti pogoje, ki omogočajo terorizem. Prepričan sem, da je najboljša preventiva dobra integracija – vključitev v delovno okolje in družbo. Ljudje, ki pri nas kot migranti ne vidijo smisla v življenju, ker niso sprejeti in se soočajo z močno agresijo do tujcev, ki jih nekateri stereotipno označujejo kot kriminalce, postanejo bolj ranljivi in dostopni za skrajne ideologije.