Na dvojezičnem Koroškem velja za fare podobno pravilo kot za dvojezične šole: šole naj bi vodili dvojezični pedagogi in pedagoginje, fare pa dvojezični župniki. Kaj storiti, če se premalo dvojezičnih oseb odloča za duhovniški poklic?
Andrej Lampichler z Dušnopastirskega urada
Pomanjkanje duhovnikov nam dela skrbi in to seveda zaposluje našega škofa Jožefa Marketza, situacija pa je še malo bolj pereča v dvojezičnih farah, saj mladih oz. novih dvojezičnih teologov oz. duhovnikov ni. Imamo osem dvojezičnih dekanij, kjer je 69 dvojezičnih far. Seveda bi bilo dobro, če bi te fare imele župnika, ki zna oba deželna jezika. Naš škof želi, da o tem razmišljamo in vnaprej načrtujemo. Lepo bi bilo, če bi dobili nekaj župnikov iz Slovenije in če bi vključili več laikov, ki bi podprli delo duhovnikov. Razvila se je tudi pobuda, da nagovorimo duhovnike, ki so že v službi krške škofije, a prihajajo iz tujine. Duhovni asistent Johann Alois Krištof je uspešno nagovoril nekaj duhovnikov, tako da trenutno že poteka prvi tečaj slovenskega jezika. Izobraževanje z jezikovnim tečajem slovenščine ter predavanji o zgodovini, cerkveni glasbi itd. organizira Katoliški dom prosvete Sodalitas v Tinjah. Cilj tega izobraževanja je, da bi se duhovniki naučili slovenščino tako dobro, da bi lepo brali berila, vodili pogovore s farani, pa tudi v slovenskem jeziku sestavljali pridige. Po ravneh Skupnega evropskega jezikovnega okvira naj bi dosegli vsaj raven B1. Upamo, da bo ta iniciativa uspešna in bo vzor tudi za druge duhovnike.
Katarina Fürst, učiteljica jezikovnega tečaja slovenščine za duhovnike
Začetniški tečaj obiskujejo župniki, ki se želijo naučiti slovenščino, neglede na njihov materni jezik. Prihajajo iz Indije, vzhodne in južne Evrope, pa tudi iz Avstrije. Usvajajo osnove slovenskega jezika, v pouk pa vključujemo tudi besedišče iz bogoslužnega vsakdana. Tečaj se je začel letos spomladi, obsega pa 90 ur. Smo zelo pisana druščina, učimo pa se enkrat tedensko, in sicer predvsem po Zoomu zaradi pandemije, pa tudi zato, ker so duhovniki razpršeni po Koroški in si tako prihranijo precej vožnje in časa. Načrtujemo še ekskurzijo v Ljubljano, kjer si bomo ogledali Semeniško knjižnico, torej prvo javno znanstveno knjižnico na Slovenskem (iz prve polovice 18. stoletja, op. av.).
Tečajnike iz drugih dežel zelo občudujem, saj so se najprej morali naučiti nemščino, sedaj pa se učijo še slovenščino. Učijo se zelo pridno, tako da kar hitro napredujejo. Skupina je zelo prijetna, veliko se nasmejimo, učenje pa je izziv za vse, tudi jaz se naučim veliko novega.
Joseph Lakkapamu, župnik v Hodišah
Prihajam iz južne Indije, iz zvezne dežele Andhra Pradesch. Duhovnik sem že 13 let, na Koroško pa sem prišel pred štirimi leti. Najprej sem bil v celovški fari sv. Terezija. Nemško sem se učil eno leto. Dve leti sem delal kot kaplan v Brežah, pred enim letom, 1. septembra 2020, pa sem prišel v Hodiše. Eno leto delam in stanujem v Hodišah.
Moja materinščina je jezik telugu. Preden sem prišel v Evropo, sem že znal angleško, v nemščini pa sem dosegel raven A1, ki sem jo potreboval za vizo. V Avstriji sem nadaljeval z učenjem nemščine, zdaj pa se učim slovenščino. V Hodišah sem že po nekaj tednih opazil, da ljudje govorijo dva jezika. Odločil sem se, da se bom naučil tudi ta jezik, ker je to težnja v moji fari. Na začetku sem opazil, da je izgovarjava drugačna kot v nemščini, zdaj pa kar gre. Pri učenju me podpira gospa Anna-Maria Einspieler, ki je bila dvojezična učiteljica v hodiški ljudski šoli. Moj cilj je, da bi znal sveto mašo voditi v slovenščini. Veliko faranov je reklo, da je to dobro, ker smo dvojezična fara. Že zdaj vsako nedeljo slavimo dvojezično mašo, rad pa bi se še naprej učil in znal še več. V Hodišah je zelo lepo. Vesel sem, da lahko delam s spoštovanim gospodom župnikom Ko-schatom iz Vetrinja. Včasih malo pogrešam svojo družino, ker je že tri leta nisem več videl in bi jo še letos rad obiskal, sicer pa sem se v fari dobro vživel, ljudje so zelo prijazni in radi pomagajo.
Michael Georg Joham, župnik v Kotmari vasi
Slovenščino sem se začel učiti že med študijem na univerzi v Salzburgu. V semenišču sem vodil zbor, s katerim smo večkrat kaj zapeli v slovenščini, in glasba me je navdušila. Imel sem prijatelje, ki so govorili slovensko. Že kot mladinec sem si mislil, da premalo vem o koroških Slovencih, pa tudi pri praznovanjih desetega oktobra se mi je vedno zdelo, da nekaj manjka. Odrasel sem v Šentjuriju ob Dolgem jezeru, kjer se ne govori slovensko, tudi starši niso znali, ampak jezik me je zanimal in ko sem začel z učenjem, nikoli nisem nehal. Med študijem sem dvakrat bil v Ljubljani na Seminarju slovenskega jezika, ki ga organizira filozofska fakulteta. Ko sem bil prvič v Ljubljani, se je res nekaj premaknilo. Na lepem nisem razumel le besed, temveč cele stavke. Dve leti pozneje sem začel sanjati po slovensko. Spoznal sem žup-nika Janka Krištofa in postal diakon v Šmarjeti v Rožu in v Podgradu. Takrat sem se veliko naučil, ker sva se z Jankom dogovorila, da bova med sabo govorila le slovensko. Pet let sem bil kaplan v Špitalu ob Dravi, potem pa sem tri leta delal v Vetrinju.
Nasplošno o učenju jezika nisem veliko govoril, to sem enostavno naredil. Če se želiš naučiti jezik, se moraš v jezik potopiti in v njem tudi ostati. Kadar pridigam, govorim v standardnem jeziku, tukajšnji dialekt pa kar dobro razumem. V Kotmari vasi sem prva tri leta vsak teden pripravil mašo s pomočjo farana, ki zelo dobro zna slovensko. Pridigo sem si zapisal, po treh letih pa sem začutil, da lahko prosto govorim in tako laže ostanem v stiku z verniki. Moj cilj je bil, da ne prevajam, zato vzamem različne »slike«, kadar želim kaj razložiti. Pomembno se mi zdi, da ljudje razumejo, pa tudi začutijo, kar želim povedati. Seveda to pomeni več dela, saj moraš poskrbeti, da ima jezik določeno raven, hkrati pa je treba pogledati, kdo je tu. Ne smeš izgubiti tistega, ki ne razume, hkrati pa naj tisti, ki razume, začuti, da njemu pomembne teme dobijo prostor. V tem rasteš. Kultura dvojezičnosti je več kot le nemška kultura in slovenska kultura. Pomembna je kvaliteta odnosa. Dvojezičnost lahko živimo le, če imamo spoštljiv odnos. Treba je videti, kaj nekdo potrebuje. Zato se je treba učiti več kot le jezik. Naučil sem se drugače poslušati. Videti je treba tisto, kar tukaj živi – v dobrem in v težkem. Ni dosti, da veš, kaj je bilo v zgodovini, treba je vedeti, kaj to pomeni za zgodovino določenega človeka. Če ta oseba lahko svojo zgodbo pove, nastane nekaj novega. Jezik pri nekaterih vzbudi močna čustva. Za nekatere je jezik balzam, za druge provokacija. Rane so lahko globoke, zato je bolečinam treba dati prostor in imeti potrpljenje. Potem se nekaj spremeni v odnosih, potem lahko drugače, bolj živo skupaj molimo in praznujemo.
