Višja šola v Šentpetru pri Šentjakobu obstaja v različnih oblikah že več kot 110 let. Šolske sestre so skozi čas vedno skušale odgovarjati potrebam časa, zato so svoj učni program prilagajale ljudem glede na njihov način življenja in potrebe po izobrazbi.
Tako so npr. poleg različnih učnih programov ustanovile prvi slovenski vrtec na Koroškem. Danes pa v Šentpetru pri šolskih sestrah vse deluje malo drugače. V pogovoru sta sestri Veronika in Urša podrobneje opisali današnje življenje šolskih sester.
Stik z naravo
Nekateri domačini se še spominjajo sestre Benvenute na traktorju med obdelovanjem njive. Takrat so sestre vodile svojo kmetijo, ki jim je služila tako za samooskrbo kot za učno polje učencem. »Če bi vse ostalo tako, kot je bilo, bi bila sestra Urša namesto vodje internata vodja hleva, ker zdaj pač tam stoji internat namesto hleva,« je malo v hecu rekla sestra Veronika. Čeprav ni več kmetije, na kateri bi delale, oskrbujejo velik vrt. Največ na vrtu dela sestra Barbara, ki je doraščala na kmetiji v Šentrupertu. Pomemben jim je stik z naravo, ki jo tudi rade opazujejo in da vseeno nekajkrat na teden pojedo nekaj domače pridelanega.
Opravil nikoli ne zmanjka
Včasih so na šoli učile samo sestre. Danes jih je v kloštru enajst, od katerih uči le še sestra Urša (verouk in projektni management). Z učenci poleg pouka oblikuje maše, hodi na ekskurzije in organizira vsakoletni dobrodelni projekt tombola. Kaj torej počnejo ostale sestre? Na prvem mestu je vzdrževanje treh poslopij – šola, vrtec in internat, kar jih zaposluje od jutra do večera. To so posamezna dela, npr. ogrevanje, čiščenje prostorov, nabava šolskih potrebščin in veliko več. Vse, kar je pač potrebno, da te tri ustanove dobro delujejo.
Trud in posluh za sokrajane
Starejše sestre pri teh opravilih pomagajo, kolikor lahko, ter opravljajo molitve. Mlajše sestre jih cenijo za modrost, ki jo predajajo kot pripovedi o tem, kako so se trudile oblikovati izobrazbo tako, da sovpadajo z življenjem lokalnega prebivalstva. V začetku je vrtec deloval le poleti, ko so odrasli delali na polju in niso imeli časa, da bi čuvali otroke, gospodinjska šola je potekala le v zimskih mesecih, ko je bilo doma na kmetijah manj dela. Tako je nastala tudi Višja šola za gospodarske poklice. Ustanovljena je bila zaradi težnje po višji izobrazbi v družbi in zahtev trga dela.
Delo jim ni edino veselje
Med pestrim vsakdanom se sestre včasih uspejo ukvarjati z nečim, kar jih veseli. Sestra Urša poprime za les, sestra Lucija s svojo likovno nadarjenostjo piše ikone, sestra Anunciata je za gledališke predstave društva Rož šivala kostume, pogosto večglasno zapojejo kakšno koroško pesem, pri tem pa jih spremlja sestra Andreja na orglicah. Veronika in Urša se v prostem času radi s kolesom zapeljeta ob Dravi.
Med poletjem, ko se učenke in učenci za počitnice vrnejo domov, pa je vzdrževalnega dela nekoliko manj, tako da si lahko vsakdan oblikujejo malo drugače. Sicer pa je važno, da so prisotne v šoli zaradi raznih sanacij ali popravil. Da pa »si bolj užiten za druge«, gredo tudi na zaslužen dopust za kakšen teden na morje ali v gore ali pa na duhovne vaje. Sestra Urša bo odpotovala na manjše izobraževanje k sestram v Paragvaj, katerih ustanova Šolske sestre sv. Frančiška Kristusa Kralja se je ustanavljala po vsem svetu tam, kamor so se preselili Slovenci, ki so imeli potrebo po duhovni oskrbi in šolstvu v domačem jeziku. Nazadnje pa si med poletjem le vzamejo čas, da obiščejo domače.
