Katoliški dom prosvete Sodalitas v Tinjah: Dom v Tinjah napoveduje spremembe v doglednem času

Rektor Jože Kopeinig vodi Katoliški dom prosvete že 54 let. V tem času je z vnemo, dobrim timom in z zaupanjem v božjo voljo zgradil novi izobraževalni, pastoralni in kulturni center, ki je močno oblikoval dvojezično Koroško. Zdaj pa prihajajo novi časi, saj »glava in srce« doma napoveduje svoj umik. 

Jože Kopeinig je duhovnik že 57 let. Za poklic duhovnika se je odločil že pri enajstih letih. Dobro se je razumel z domačim župnikom, rad je ministriral in si želel obiskovati gimnazijo na Plešivcu. Doma so živeli v pomanjkanju, zato se je oče, ki je bil strasten kadilec, odpovedal cigaretam, da so privarčevali tisti del šolnine, ki ga je morala prispevati družina. Bil je odličen šolar in je vrstnikom pogosto pomagal pri učenju latinščine, grščine in nemščine. Že dva dneva po maturi je pisal škofu Josefu Köstnerju prošnjo za vstop v semenišče v celovškem Marijanišču.

Jože Kopeinig: Po maturi so se vrstniki že odpravljali na visokošolski študij, meni pa se ni nikamor mudilo, zato me je oče povabil na sprehod in me vprašal, kaj mislim storiti glede študija. To očetovo vprašanje me je vznemirilo. Obrnil sem se na peti in ga pustil brez odgovora. Nisem mu povedal, da se bo moj študij začel nekaj dni pozneje, ker so Marijanišče v Celovcu še obnavljali. Moje obnašanje je bila za očeta boleča izkušnja, meni pa še danes pomaga, da lahko svetujem staršem: Mlad človek si mora popolnoma svobodno izbrati poklic, predvsem duhovni poklic.

V četrtek, 16. marca, je rektor Jože Kopeinig v Tinjah prejel spominsko nagrado Kurta Schuberta za medversko razumevanje. Nagrado mu je podelil Forum za svetovne religije, letos v sodelovanju s Koroškim škofijskim ekumenskim uradom za medverski dialog in medversko sodelovanje.

Kaj je za vas vera?

Zaupanje v božje obljube. Bog je zvest v svojih obljubah, mi ljudje pa smo majavi. Lahko se samo čudiš, da se je ta veliki Bog, naš stvarnik, tako ponižal, postal nam v vsem enak – razen v grehu – in za nas dal življenje. Moram priznati, da ne razumem tega do dna … Mi ne moremo razumeti te nore božje ljubezni do nas. Bog je šel še dlje, postal je kruh – tako se združi z nami, postane del nas, da dobimo, kar potrebujemo, da smo močni. Bog je vedno z nami!

Bog je postal človek, da bi mi postali božji. Zadnja beseda je vedno vstajenje in poveličanje. Bog ljubi vsakega človeka, tudi ljudi druge vere. Mi se iz evangelija premalo učimo. Srčika mojega upanja in oznanjevanja je, da nas na obali večnosti čaka On, ki nas najbolj ljubi.

Zelo mladi ste prevzeli vodstvo tinjskega doma …

V semenišču sem bil srečen in sem komaj čakal na mašniško posvečenje. Bilo mi je lepo, ko sem bil kaplan v Dobrli vasi, veliko sem obiskoval družine v fari in sem veliko ljudi napotil v Tinje na duhovne vaje in druge tečaje. Moj predhodnik v Tinjah je bil rektor Franc Brumnik, ki me je priporočil pri škofu za Tinje, ker je sam želel iti za žup-nika v Dobrlo vas. 

Obenem sem prevzel poslovodstvo Dušnopastirskega urada in Katoliško mladino, čeprav nisem bil pisarniški človek in sem bil raje med ljudmi. 

Prevzel sem torej Tinjski dom, kjer pa ni bilo ne osebja ne izdelanega programa. Za šolske sestre sem zgradil dodatno stanovanje, asfaltiral dvorišče, manjkala nam je dvorana … Stari dom smo pozneje porušili in v dveh gradbenih fazah postavili novi dom, kjer imamo pribl. 80 postelj, sedem seminarskih prostorov in edinstveno kapelo. Tukaj pripravljamo skupaj s sodelavkami in sodelavci bogat program, ki se lahko primerja z vsakim večjim prosvetnim domom v Avstriji.

Z velikim gradbenim projektom smo začeli, čeprav smo imeli minus na kontu. Močno sem zaupal v svetega Jožefa, pa so se res dogajali čudeži, borili smo se za razne podpore, delali smo akcije in nam je uspelo, ker so naši rojaki dobrega srca in nas sedaj krepko podpira škofija.

Tinjski dom je od vsega začetka ustanovni član Avstrijske delovne skupnosti prosvetnih domov. Nekoč je bila pri nas tudi kmetijska šola, ki so jo mnogi naši mladi kmetje radi obiskovali.

Kot dvojezičen dom – edini v Avstriji – smo vedno imeli poseben status. Dvojezičnost pomeni več dela, nudi pa tudi več možnosti. Zdaj je naš dom zelo priznan. Z razmeroma majhnim timom pripravljamo pester program, kjer imajo svoje mesto med mnogimi drugimi težišči seveda tudi teološka in pastoralna vprašanja. Program objavljamo dvakrat na leto v »DIALOGU«, našem informacijskem glasilu. Zelo hvaležni pa smo za vso medijsko podporo slovenskih in nemških koroških občil.

Tinjski dom uspešno vodite že 54 let. Kam se nadaljuje pot oz. katere lastnosti bo moral imeti vaš naslednik?

Vsaka stvar se razvija s človekom, ki se določeni nalogi popolnoma predaja. V prihodnje bodo tinjski dom vodili drugi in drugače kot doslej.

Današnja uprava je veliko zahtevnejša kot v mojih začetkih. Takrat sem imel veliko pomoči šolskih sester in svojega strica ter drugih, ki so prostovoljno in brezplačno pomagali. Današnje delo je drugačno, intenzivno je treba skrbeti za dodatne finance. Dobro je, da je tinjski dom zasidran v srcih naših ljudi, rojakov, ki dom podpirajo. Res imam vtis, da sveti Jožef poskrbi za našo hišo. Tudi v osebnem življenju je tako: Če živiš z odprtimi rokami, daješ, deliš in tudi sprejemaš. Kdor pa živi z zaprtimi pestmi, ne more ničesar sprejeti in noče ničesar dati. Zato sem Tinjski dom vedno vodil kot odprto župnišče – vedno gostoljubno za obiskovalke in obiskovalce ter referent(k)e. Ker v hiši tudi stanujem, sem vedno prisoten, tako da zjutraj hišo odprem in jo zvečer tudi zaprem. »Vprežen« sem sedem dni na teden. Je to naporno? Zame ne, ker imam rad ljudi in se rad družim.

Mora biti vodja Tinjskega doma teolog ali duhovnik?

Tu smo v dilemi. Sprva je bila naša hiša dom duhovnih vaj, danes pa je treba nuditi vse bolj specializiran program, digitalizacija prinaša spremembe, treba je slediti razvoju … 

Ne gre pa pozabiti: V hiši imamo kapelo, dnevno sveto mašo, pogosto se potrebuje duhovnika za skupine, za pogovore ali kot spovednika. Dom ni le izobraževalna, temveč tudi pastoralna ustanova.

Razmišljate o predaji nalog?

O tem že dlje časa resno razmišljam. Trikrat sem bil z delegacijo v Sloveniji in želel pridobiti salezijance. Ti so namreč po vojni na Koroškem storili veliko dobrega na pastoralnem in misijonskem področju. Iskal sem tudi med drugimi duhovniki. Stike sem navezal s slovenskim duhovnikom, ki bi ga naše delo zanimalo, vendar ne more pustiti svojega poslanstva v južnotirolski škofiji Brixen, kjer je inkardiniran. Tako se moji načrti niso uresničili.

Imeli bomo še nekaj pogovorov na različnih ravneh. Seveda bi bilo idealno, če bi našli nekoga, ki zna oba jezika, pozna obe kulturi, pa tudi našo zgodovino. Nekako bomo morali premostiti današnjo krizo, saj že skoraj 20 let nimamo več domačega slovenskega novomašnika. Nisem pesimist, zato upam, da bodo prišli boljši časi. 

Prihodnost Tinjskega doma priporočam Božji previdnosti in zavzetim dogovorom med škofijskim vodstvom in Sodaliteto.