»Kako dolgo še?«, sprašujemo polni skrbi, ko ne moremo zaznati konca pandemije. To vprašanje pa pravzaprav zaznamuje življenje slehernega človeka, ki strmi po boljšem, po izhodu iz osebne stiske, po sreči. Kako dolgo še?, z odprtimi očmi sprašujejo otroci starše, ko jim advent postaja vse predolg! Kako dolgo še?, se zaskrbljeni vprašujejo mnogi, ki zase in za svet ne najdejo pravih perspektiv, pa si jih še kako želijo.

Prav ob pandemiji me domala vsak dan sprašujejo razni ljudje, kaj Cerkev stori v tako izzivalnem času in zakaj da ne stori več? Z mojim odgovorom so mnogi nezadovoljni, ampak prav advent in božič nam nudita odgovor, ki ga lahko da samo verska skupnost.

V Svetem pismu je nešteto zgodb, kjer si ljudje postavljajo isto vprašanje. Nešteto generaciji Izraelcev se je vprašalo, kako dolgo moramo še čakati, da bo prišel Mesija, Odrešenik, ki bo nasledil velikega kralja Davida in prinesel kraljestvo miru in blagostanja. Veliko potrpljenja je bilo potrebno, tisoč let čakalne dobe. Velikokrat so padli v malodušje, pozabili na Boga in spet upali, da bo kmalu prišel. Vprašanje je v njih vedno znova vzbujalo upanje, da bo minilo, da bo bolje. Pomagalo jim je, da niso obupali, da so hrepenenje po osrečujoči božji bližini dali naprej naslednjim rodovom.

Božič je pravi odgovor na vprašanje, kako dolgo še. Odgovor božiča je drugačen, kot bi si človek to predstavljal. Majhno dete se je rodilo kot zvezda, ki si utira pot skozi temo. Čudežni trenutek ni politične narave, ni veličasten dogodek v palači s fanfarami in slavoloki. Čudež se dogaja v hlevu, ob robu, tam, kjer nihče ne bi čakal na prihajajočega kralja. Dogaja se sredi negotovosti in brez zaščite in zavarovanja. In vendar se dogaja sredi ljudi!

Veličina in moč Boga je v tem, da se nam iz ljubezni razodeva v vsej majhnosti. Ničesar ne spreminja s silo, ampak kakor otrok, ki nas gleda z odprtimi očmi, v nas vzbuja nežne občutke in ljubezen. S tem tudi v tem času, ki je tako poln negotovosti, kaže pot do sočloveka, ki vodi v skupno reševanje problemov, ki se vsakemu kažejo drugače.

Življenje nas uči, da je odgovor na vprašanje, kako dolgo še, vedno drugačno, kot si mi to predstavljamo. In vse prevečkrat doživimo, da pričakovanega odgovora ni. Ne vem, kdaj bo konec stiske, bolezni, nesoglasja, stisk in kriz sveta. In ta NE VEM smem položiti v jasli k detetu, ki ne more sam poskrbeti za jutri in pojutrišnjem. Živi v hrepenenju in izkustvu ljubezni.

Želim vam, da boste prav letos med prazniki deležni vsaj kakega nežnega in ljubeznivega pogleda, in da boste tudi vi kot člani Cerkve izkazali drugim znamenja ljubezni, ki spreminjajo mali in tudi veliki svet.

Jože Marketz, krški škof