Peter Kaiser: »Upam, da bodo rekli, da je Koroška rasla skupaj«

PETER KAISER: Menim, da bi bil Vincenc Rizzi glede na situacijo v deželi dobro razpoložen.

Dogajanje na Peršmanovi domačiji me je zelo pretreslo. Nato pa sem – kolikor je bilo v moji pristojnosti – storil tisto, kar je bilo treba storiti takoj: vse, da se ta pozitivni razvoj Koroške ne bi trajno poškodoval zaradi enega dogodka ali molka po njem. Bojim se, da se bodo vedno znova dogajala takšna nazadovanja, ki pa nam ne smejo vzeti poguma. Nasprotno – iz teh izkušenj moramo izpeljati naslednje korake za sodelovanje.

Upal sem, da se tukaj ne bo zgodilo nič hudega, da ne bo ogroženo življenje ali da ne bo poškodb. Moralno-etične rane, ki so bile povzročene, se bodo, upam, spet zacelile. V raznih pogovorih po dogodku smo videli, da obstaja tudi želja po razjasnitvi in sodelovanju, denimo med Peršmanovo domačijo in našimi muzejskimi ustanovami. Jasno je, da smo bili na Koroškem, kar zadeva kulturo spominjanja, dolgo zelo zadržani. Smo pa vendarle veliko nadoknadili. Nedavno sprejeta odločitev o ureditvi spominskega paviljona ob severnem portalu predora Ljubelj v spomin na prisilno delo pri gradnji ljubeljskega predora v nekdanji zunanji izpostavi kaceta Mauthausen je eden od primerov.

Živimo v pravni državi z različnimi pristojnostmi in z delitvijo oblasti. Če bo sodišče podalo presojo, bomo iz nje potegnili potrebne sklepe. Okrajnega glavarja pa poznam tudi iz številnih drugih situacij, v katerih je opravljal naloge, ki so mu bile zaupane.

10. oktober je postal skupen praznik, skupno/gemeinsam, praznik, v katerem sta oba deželna jezika trdno in stalno zasidrana. Sem proti ukinitvi praznika 10. oktobra, saj je ta dan takrat v štirih regijah Evrope prvič prinesel samoodločbo na regionalni ravni. Nasprotujem trditvi, da uradna Koroška ne obeležuje konca vojne. Prav letos smo z odprtjem razstave »Hinschaun! Poglejmo.« znova dokazali, da zgodovinsko ne obravnavamo le vlogo žrtev, temveč tudi vlogo storilcev na Koroškem. 

Menim, da bo vedno imel določen pomen.

To ni bila le Koroška, temveč vsa Avstrija. Spominjam se govora nekdanjega zveznega kanclerja Franza Vranitzkega, ki je prvič jasno povedal, da Avstrija ni bila le žrtev, temveč tudi storilec in da so številni Avstrijci ter s tem tudi Korošci vodilno sodelovali pri grozodejstvih nacističnega režima. Ta pozna, a nujna razjasnitev je sprožila proces, ki se je odrazil tudi na Koroškem.

S tem društvom smo se pred dvema tednoma že sestali in o tem govorili. Potrebni bodo tudi pogovori z mestom Celovec. Obstaja razmislek o projektu, ki bi bil izveden v Celovcu. O času uresničitve za zdaj še ne morem govoriti.

Gre za enega najpomembnejših prispevkov, ki so ga predvsem koroški Slovenci in Slovenke v okviru OF (Osvobodilne fronte) prispevali. Ta prispevek je bil tudi mednarodno priznan in je na koncu pripeljal do pogajanj o državni pogodbi in do ustanovitve druge republike.

Pristojnost za to ni v rokah dežele. Mi ničesar ne prepovedujemo. Veseli smo, kadar se takšne stvari uresničujejo tudi v smislu vidnosti. Vendar je po mojem mnenju bistveno in najpomembnejše, da jezik zagotavljamo in razvijamo na treh ravneh. Prva je družina. Druga je izobraževanje – od predšolske vzgoje do višješolske izobrazbe. Tretja pa je raba in vidnost jezika v društvenem življenju, zlasti na področjih umetnosti, kulture in športa. Poleg tega smo v Forumu dialoga večkrat poudarili, da je treba vrednost jezika priznati tudi tam, kjer ni uradno dvojezično območje. Veliko koroških Slovencev in Slovenk je zaradi študija ali dela odšlo na Dunaj ali v Gradec. Mislim na šolo Komenskega na Dunaju in na druge možnosti ponudbe slovenščine in s tem ohranjanja vitalnosti jezika.

Seveda je to zaželeno, pri čemer pa ne gre zgolj za vodstvo. Posredovanje jezika je pogosto bolj v rokah vzgojiteljic, ki delajo neposredno v skupini, kot pa samih vodij.

Da. Patricku Skublu so grozili z ovadbami, ker je pri plakatu šlo za uradno občinsko objavo. Če pogledamo, kako hitro se pri nas posega po ovadbah, in če vemo, da so župani med najbolj izpostavljenimi, je bilo to vsaj do neke mere razumljivo. To je na mojo prošnjo tudi ustrezno pojasnil predstavnikom slovenske narodne skupnosti.

Če kdo to prijavi, lahko pride do postopka ali presoje, da.

Vsak, ki me pozna, ve, da sem se vedno zavzemal za vidnost.

To lahko skušam pojasniti le deloma. Živimo v času, ko se jezik pretaka v povsem druge oblike. Družbena omrežja prinašajo krajšanja, velike spremembe. Tudi tiskana beseda v primerjavi z digitalizacijo izgublja pomen. Veliko počnemo, da bi se zoperstavili postopnemu jezikovnemu upadu, ki ga potrjujejo raziskave OGM itd. K temu lahko prispeva vsak posameznik, ne le politika.

Da. V moji družini smo ravnali tako, da se je moj sin odločil sam. Obiskoval je dvojezični vrtec, dvojezično ljudsko šolo, Slovensko gimnazijo, Kugyjev razred – vse smo omogočili. Odločitev pa je bila njegova, da se je – drugače kot njegovi starši – slovenščine naučil. Tudi sam se trudim, kolikor je mogoče, od svoje prve vladne izjave v smislu vidnosti in zaznavnosti jezika dele nagovorov imeti tudi v slovenskem jeziku.

Ne bi govoril o enem samem mejniku. Pomembno se mi je zdelo, delati korak za korakom. Ustanovili smo Forum dialoga, drugi deželni jezik smo usidrali v deželni ustavi. Integrirali smo slovensko glasbeno šolo v koroški sistem glasbenih šol in jo tako obvarovali. Menim, da smo z vsoto majhnih korakov, ki naj se utrdijo, na pravi poti, da se bo položaj, ki je bremenil deželo in razdvajal številne družine, še naprej izboljševal.

V grobem menim, da je bil temeljni pristop, ki smo ga v koroški deželni vladi ubrali od leta 2013 dalje – torej razvoj v dialogu ali polilogu in ne vsiljevanje odločitev, ki bi sprožile nasprotne reakcije – pravilen. Seveda so trenutki, ko si tudi sam želim, da bi šlo hitreje.

Vedno sem bil proti virilnemu mandatu, ker menim, da je pomembnejše, da so slovenske predstavnice in predstavniki narodne skupnosti vključeni in integrirani v strankarski sistem. Kar me je v mojem političnem delovanju zelo veselilo, je dejstvo, da smo z Ano Blatnik prvič imeli koroško Slovenko na mestu predsednice zveznega sveta.

Če se osredotočimo na politično učinkovitost, jo je verjetno mogoče doseči le preko političnih strank. Zato menim, da je ta pot pravilna. Virilni mandat bi sicer posamezniku lahko zagotovil določeno vidnost, vendar bi bila v praksi uresničitev zahtev brez političnih partnerjev skoraj nemogoča.

Zato smo že pred tridesetimi leti ustanovili delovno skupino narodne skupnosti znotraj socialdemokracije in s tem ustvarili organizacijsko obliko znotraj SPÖ – govorim lahko le za svojo stranko. Le kot primer, za katerega malokdo ve: moja namestnica v deželni vladi je z Augustine Gasser, koroška Slovenka.

Z Dominikom Stuckom sem se v času volilne kampanje večkrat srečal. Tik pred volitvami je po smrti Visotschniga prvič prevzel vlogo vodilnega kandidata SPÖ. Svoje delo je opravil dobro. Načeloma smo po vsej Evropi soočeni z močno desnico, tako v Avstriji kot na Koroškem. To pa ne spremeni dejstva, da je naše zavzemanje za liberalno demokracijo in za vrednote, za katere je socialna demokracija vedno stala, tudi v teh razmerah nujno. Naredili bomo vse, da bomo pozitivni razvoj Koroške lahko zagotavljali tudi v prihodnje.

Na področju manjšinske politike izhajam iz tega, da bo Daniel Fellner nadaljeval pot, ki jo je kot poslovodja deželne SPÖ in vodilni član deželne vlade odločilno sooblikoval. Javnih nasvetov ne dajem. V doglednem času bom odstopil kot deželni glavar. Odločitev bo sporočil predsednik stranke, v proces pa sem seveda vključen tudi sam.

Oddelek 14 – umetnost in kultura – z zavzetimi sodelavkami in sodelavci pod vodstvom Brigitte Winkler-Komar opravlja odlično delo. Trenutno poteka priprava pomembnega mejnika, in sicer lastne strategije umetnosti in kulture za Koroško. Ne glede na tekoče strukturne reforme v upravi in oddelčni strukturi je nujno, da koroški umetniški in kulturni sceni, zainteresirani javnosti ter desettisočem prostovoljk in prostovoljcev tudi v prihodnje zagotovimo visoko strokovno servisno ustanovo in kulturno zastopstvo dežele.

Če bi se to vprašanje kdaj postavilo, bi o tem odločale Avstrijke in Avstrijci. Z današnje perspektive nisem prepričan, ali bo do takega vprašanja sploh kdaj prišlo.

V življenju sem se naučil, da se kljub načrtom lahko pojavijo okoliščine, ki zahtevajo drugačno ravnanje. A z današnje perspektive izhajam iz tega, da se noben Cesar (Kaiser) ne bo vselil v dunajski Hofburg.

Nisem človek, ki hrepeni po zapisih v zgodovinskih knjigah. Upam pa, da bodo rekli, da je bilo to obdobje, v katerem se je čutilo, da Koroška raste skupaj.