Pripovedništvo na Koroškem: V šoli je večkrat zapela šiba

9.2.2025 Žvabek Schwabegg Nadja Volavšek Kurasch

Katoliško prosvetno društvo Drava je minuli petek, 31. januarja, vabilo v žvabeško hišo kulture na večer, poln pripovedi, spominov in vpogledov v šolski svet od nekoč do danes. Letos praznuje društvo svojo 115. obletnico.

Med pripovedniki je bil Pepej Krop, ki je poskrbel za glasbeni okvir. Predsednik društva Jokej Logar je moderiral večer v hiši kulture.

Goste je pozdravil predsednik kulturnega društva Jokej Logar, ki je najprej postregel s statističnimi podatki o številu žvabeških šolarjev v letih pred drugo svetovno vojno. Udeleženci srečanja so takoj spoznali neko lastnost šol, ki se je do danes močno spremenila: to je velikost razredov. Nekoč je lahko en sam pedagog poučeval 80 do 100 otrok. Pouk je bil organiziran po oddelkih, danes pa oddelčni pouk doživljamo le še kot izjemo. Tudi učni predmeti so se spremenili – nekoč so bile pomembne ocene iz predmetov vedenje, lepopis in verouk. Nekoč so v razredih vladali »disciplina, šiba in strah«, pred 50 leti pa se je uveljavila vzgoja brez telesnega nasilja.

Svoje spomine na šolsko veselje, pa tudi na pouk s palico ali vzgojo v nacističnem duhu so z obiskovalci prireditve delili Eleonore Kühnel, Milka Lutnik, Ida Schlatte, Franz Steharnig, Lenart Katz in Pepej Krop. Nekateri so šolo doživeli le kot učenci/učenke, drugi pa tudi kot učitelji ali šolski ravnatelji.

KPD Drava vedno znova organizira »večer pripovednikov«, saj skupne teme in izkušnje gradijo mostove med generacijami. Pripovedništvo tke nevidne niti zaupanja in povezanosti.

Naslednja prireditev društva bo 11. aprila, ko bodo v mrliški vežici na Suhi pripovedovali na temo »80 let vrnitve izseljencev iz taborišč«.

Lenart Katz(78)

Učiti sem začel v Galiciji, potem sem prišel v Globasnico, pozneje pa v Šentlipš in v Vogrče. Nekega dne mi je prijatelj tožil, da njegova hčerka noče hoditi v šolo, da se zjutraj slabo počuti in da se brani šole v Žvabeku. Kmalu zatem sem postal ravnatelj žvabeške šole in sem si mislil, da se bom malo posvetil temu otroku. Ko smo šli na izlet, sem opazil, da deklica ves čas hodi za mano. Mislil sem si, da verjetno želi z mano govoriti. Res me je vprašala: »Kak´ je pa moj atej bil, ko je majhen bil?« Govoril sem ji, kaj vse smo ušpičili kot otroci. Naslednji dan je bila prva v šoli. Čez nekaj dni sem srečal njenega ateja. Vprašal me je, kaj sem naredil z njegovim otrokom, ki zdaj komaj čaka, da gre v šolo. Odgovoril sem mu: »Povedal sem ji, kako žleht si bil!«

Franz Steharnig(81)

12. 9. 1949 me je mama gnala v žvabeško šolo, to je bil moj prvi šolski dan. V šoli sta bila dva razreda, v vsakem štirje oddelki. Nekateri pravijo, da to ni bilo dobro, jaz pa mislim, da je bilo v redu, saj je tisti, ki se je dobro učil, poslušal, kaj delajo učenci na naslednji stopnji in tako vedel, kaj ga pričakuje naslednje leto. Naša učiteljica je imela majhno palico in če je nismo ubogali, smo jih dobili po prstih. No ja, bil sem priden pob, pa jih nisem dobil veliko … Četudi smo se nekateri kar dobro učili, nas v glavno šolo niso poslali, tako smo osem let obiskovali ljudsko šolo v Žvabeku. Do leta 1958 te nihče ni vprašal ali si Slovenec ali Nemec, potem pa so uvedli »Elternrecht«, kar je bilo najslabše tako za pripadnike večine kot manjšine.

Eleonore Kühnel(83)

V prvi razred sem prišla leta 1947. Veselila sem se šole, vendar so se potem stvari tako razvile, da me je vedno spremljal občutek strahu. Naša učiteljica je bila zelo »ostra«, kazala je s prstom, mene pa je bilo tako strah, da sem bila povsem »zablokirana«. Predvsem pri računanju na pamet me je bilo vedno strah, kar mi je šolska leta zagrenilo. Rada sem imela druge otroke, čeprav me je neki šolar med odmori vedno sekiral – danes bi temu rekli »mobbing«. Moji starši so bili priseljenci in niso znali slovenščine, v šoli pa so otroci med odmori govorili le slovensko. V tistih časih smo se v šoli vsi učili oba jezika, slovensko in nemško. Učitelji so bili včasih zelo grobi in so otroke pred vsem razredom osramotili. Že kot majhna sem dojela, da so otroke s hribov drugače obravnavali, tisti so bili bolj ubogi.