Prav danes praznuje svoj 75. rojstni dan

Olip, rojen 1. decembra 1950 v Selah na Šajdi, je leta 1969 maturiral na Slovenski gimnaziji v Celovcu. Teološki študij je med letoma 1969 in 1975 nadaljeval v Celovcu, Gradcu in Salzburgu, leta 1974 pa je bil v Celovcu posvečen v duhovnika. Svojo prvo kaplansko službo je med letoma 1975 in 1976 opravljal v Borovljah. Od leta 1976 do 1978 je bil prefekt v Marijanišču na Plešivcu.

Med letoma 1978 in 1993 je deloval kot župnik v Šmarjeti v Rožu ter obenem pomagal v župnijah Apače in Glinje. V tem času je poučeval verouk na Slovenski gimnaziji, med letoma 1987 in 1993 pa vodil tudi župnijo Podgrad.

Od leta 1993 je župnik v Pliberku, leta 1999 pa je postal dekan pliberškega dekanata. Od leta 2002 opravlja službo provizorja v Vogrčah. S 1. septembrom 2025 je poleg vseh dosedanjih nalog prevzel še odgovornost za župniji Žvabek in Suha kot župnijski moderator.

Olip je član številnih škofijskih komisij in odborov. Med letoma 1992 in 2012 je predsedoval Slovenskemu pastoralnemu odboru. Od 1998 do 2011 je poleg rednega duhovniškega dela opravljal tudi službo nadzornika za katoliški verouk v obveznih šolah na območju manjšinskega šolstva. Od leta 2014 je predsednik Mohorjeve družbe. Leta 2004 mu je papež v znak priznanja za njegovo delo podelil naslov monsinjorja.

V pliberški župniji je Olip sprožil številne pastoralne in kulturne pobude. Med najodmevnejšimi je bila evropska razstava leta 2009, v okviru katere so celovito preuredili cerkveni trg in župnišče ter uredili Evropski trg in »Vrt religij«. Po njegovi zaslugi so v župniji obnovili župnijsko cerkev in vseh sedem podružnic ter obnovili ali na novo postavili več orgel.

Leta 2018 je postal častni občan občine Pliberk. V istem letu je prejel tudi častno priznanje dežele Koroške za svoje pomembno delo kot nadzornik verouka na manjšinskem šolskem področju. Kot je zapisano v obrazložitvi, je s svojo »uravnoteženo in strokovno izredno kakovostno dejavnostjo« odločilno prispeval k temu, da se dvojezični verouk v krški škofiji izvaja »na najvišji kakovostni ravni« – kar velja še danes.