Rudi Vouk: O poniževanju manjšine (komentar gosta)

Dobili bomo novo ureditev dvojezičnega sodstva na Koroškem, ki bo boljša od dosedanje, zato si nihče ne upa glasno nastopati proti sprejetju tega zakona.

Če si ogledamo detajle, pa se stavi vprašanje, ali samospoštovanje še dopušča, da ne zakričimo na ves glas, da tako ne gre.

Dobimo na papirju dvojezično sodišče v Celovcu. Toda Celovčani, tam, kjer stoji sodišče, na tem sodišču ne smejo uporabljati slovenščine. To sodišče je dvojezično samo za občane okoliških občin, ki so navedene v manjšinskošolskem zakonu, za ostale občine istega sodnega okraja pa ne. En in isti sodnik mora uporabljati slovenščino, če to zahteva stranka iz Bilčovsa, če to zahteva stranka iz Celovca ali celo iz Gospe Svete, pa tega ne sme. To mu zakon izrecno prepoveduje. Hkrati je tako, da smejo zaradi evropskega prava vsi evropski državljani uporabljati slovenščino pred tem sodiščem, tudi vsem ostalim avstrijskim državljanom bi sodnik to smel dovoliti, samo Celovčanom in občanom iz občin severno od Celovca in Vrbskega jezera pa po besedilu zakona tega sodnik ne sme dovoliti. Ne gre za število primerov, gre za golo zlobo, da si nekdo kaj takega izmisli.

Potem imamo določilo, da se – sicer razveseljivo – razširi veljavnostno območje dvojezičnega sodstva. Toda: kdor bo hotel dvojezičen postopek, ga bo moral voditi v Pliberku oz. v Borovljah, na sedežu sodišč, ki ju bodo za vse ostale postopke pravzaprav zaprli. Stranke, ki bodo hotele uporabljati slovenščino, bodo imele višje stroške, daljše poti, bodo porabile več časa, sodniki bodo nezadovoljni, ker ne morejo normalno nadaljevati v svoji sodni dvorani. Skratka, dvojezično sodstvo postane neatraktivno. Kar je na papirju videti, kot da bi bil napredek, je dejansko getoizacija: ustvarili bomo dve vrsti sodišč. Sodišča, kjer se odvijajo izključno slovenski postopki za tiste, ki to želijo in so pripravljeni investirati več časa in stroškov, in druga vrsta postopkov za tiste, ki želijo navaden postopek.

Ob prezentaciji te rešitve, ki seveda dejansko prinaša povečanje veljavnostnega območja dvojezičnega sodstva od 11 na 27 občin, nihče ne omeni, da kljub temu še vedno ni upoštevanih 10 občin v Rožu in na Zilji, ki bi morale že od leta 1955 naprej imeti možnost dvojezičnega sodstva.

In to ni prvič. Ob sprejetju »tabelskega kompromisa« leta 2011 so nam črtali dvojezične napise za vse kraje, ki nimajo več kot 31 prebivalcev. Teh je več kot 100. Ni nobenega argumenta za to. Črtali so nam vsa dvojezična imena cest, vse dvojezične kažipote, ki ne stojijo v krajih z dvojezičnimi tablami. Kljub temu so slavili, da je to bil velik dosežek.

Na področju uradnega jezika so nam črtali možnost uporabljanja slovenščine pred zbornicami, pred zavodom za zaposlovanje, pred zdravstveno blagajno, v dveh občinah so na absurden način omejili možnost uporabljanja slovenščine kot uradnega jezika tako, da je odvisno od prebivališča, ali smeš govoriti slovensko ali ne. Kjub temu tudi to še vedno prodajajo kot velik uspeh.

Na šolskem področju samo kot primer: v Dobrli vasi več kot 10 let niso namestili ravnatelja, ki bi bil dvojezično usposobljen. Ker pa je bil to provizorij, tudi ni bilo možnosti pritožbe. Sedaj so to napako končno popravili, toda javnega razpisa za to mesto še vedno ni – z argumentom, da je v več kot 10 letih bilo toliko narobe, da traja, da bodo to popravili.

Pravkar uvajajo drugo obvezno leto za obisk otroškega vrtca. V členu 7 piše, da imamo pravico do osnovnega šolstva v slovenščini. Bolj osnovno kot otroški vrtec ne gre. Pravice, da bi se prijavili k dvojezični vzgoji otrok v otroškem vrtcu, pa še vedno nimamo.

In, in, in – lahko bi nadaljevali. Potem se dogajajo primeri kot Peršman, primeri kot Acoustic Lakeside, kjer ni možno izključiti, da imajo opravka s tem, da sodeluje mnogo mladih Slovenk in Slovencev. Dogaja se Kekec, kjer mesto Velikovec ni pripravljeno niti za minimalno podporo.

Kljub temu pa se ves čas zahteva, da naj hvalimo dialog in dobro sožitje in kako je vse lepo.

Dogajanje okoli dvojezičnih sodišč je kratkomalo hinavsko. Politika dobro ve, da vse to, kar sedaj sklepajo, ne ustreza členu 7, da ne ustreza evropski zakonodaji – in da bo padlo pred Ustavnim ali Evropskim sodiščem, ko bomo po nekaj let trajanja postopkov prišli tako daleč. Kljub temu to počenjajo.

Kje je spoštovanje do slovenske manjšine? Osnovno spoštovanje pomeni, da se drugemu ne laže v obraz. Politika dela točno to. Mi pa smo reveži in berači, ker moramo biti hvaležni za to, kar nam dajo, ker nam sicer vzamejo še to, kar smo doslej imeli. Nemški nacionalizem morda ni več glasen kot nekdaj. V rezultatih, kot so opisani, pa še vedno kaže svoj zlobni obraz. Rudi Vouk