Med Dunajem, kmetijo in ribami

»S Simonom Polzerjem, ki je sedaj tudi v odboru Podjunskega ribiškega kluba, sva pred petnajstimi leti leti iz zanimanja začela z ribarjenjem. Skupaj z drugimi prijatelji smo obiskali ribiške tabore v Sloveniji, kjer smo cele dneve in deloma tudi noči preživljali ob vodi. Bili smo v naravi in se družili z ljudmi, ki jih je zanimalo isto kot nas,« pravi Benjamin Mochar. Čeprav danes zaradi službe ribari manj kot nekoč, ostaja tesno povezan s Podjunskim ribiškim klubom, kjer od leta 2023 opravlja funkcijo podpredsednika in je v njem aktiven 15 let.

Odraščal je na družinski kmetiji v Nagelčah pri Šentprimožu, kjer se v glavnem ukvarjajo z rejo krav dojilj. »Imamo pa tudi kure, race, svinje in koze.« Poleti gostom ponujajo tudi sobe za prenočevanje. »Delo na kmetiji je bilo vedno del mojega življenja. Tudi danes se večkrat vračam domov in pomagam, kadar je treba,« pove. Po ljudski šoli v Šentprimožu je obiskoval nižjo stopnjo Slovenske gimnazije, nato pa kmetijsko strokovno šolo Goldbrunnhof. Pozneje je zaključil še izobrazbo na Višji zvezni šoli za kmetijstvo in okoljsko gospodarstvo na gradu Pitzelstätten pri Celovcu. Zanimalo ga je predvsem področje okolja, zato je po maturi študiral na Dunaju okoljski in biološki menedžment. Pred tem pa je opravil civilno službo pri Caritas v Celovcu. Sprva je želel delati v domu za ostarele, vendar ni bilo prostega mesta, zato je bil razporejen na področje tehnike in informatike. Skupaj s sodelavci so bili »po celi Koroški«, tako da je tako spoznal  številne Caritasove hiše in ustanove.

Že več kot tri leta dela na Inštitutu za višje študije (IHS) na Dunaju, na oddelku za Facility Management, ki je povezan tudi s področjem trajnosti. Že v času študija je večkrat tam opravljal prakso. Danes vodi ekipo treh oseb in njegovo delo vključuje koordinacijo različnih podjetij in spremljanje projektov. »Večinoma gre za organizacijo. Skrbim za to, da se stvari pravočasno uredijo, koordiniram različna podjetja in spremljam projekte,« pojasnjuje. Pri delu mu pomagajo tudi praktične izkušnje iz mladosti. »Imam precej praktičnega znanja, saj smo doma veliko delali sami, v šoli pa smo imeli tudi lesno in kovinsko delavnico,« pravi. Na vprašanje, ali se namerava vrniti nazaj na Koroško, Benjamin Mochar odgovori: »Sem kmečki sin in mislim, da bom še prišel nazaj domov.« 

Čeprav danes zaradi službe na Dunaju ribari precej manj kot nekoč, ostaja Benjamin Mochar tesno povezan z delom Podjunskih ribičev. Na vprašanje, kaj ga pri ribištvu najbolj privlači, odgovori: »Danes je svet vedno hitrejši. Vsi gledajo v telefone in družbena omrežja. Pri ribolovu pa si lahko vzameš čas zase, za prijatelje in za naravo. To je po mojem največji plus tega športa.« Kot podpredsednik društva sodeluje pri organizaciji izletov, srečanj, tekmovanj in drugih dejavnosti, največji organizacijski zalogaj pa predstavlja tradicionalni Ribiški piknik na nogometnem igrišču v Rikarji vasi. Na vprašanje, kdaj se začnejo priprave na največjo društveno prireditev, z nasmehom pove: »Pravzaprav je po pikniku že pred piknikom,« pravi. Nekatere stvari je treba urediti že kmalu po zaključku prejšnje prireditve, večina priprav pa se nato zgosti v zadnjih treh mesecih pred dogodkom.

Pri organizaciji sodeluje veliko ljudi, osrednjo koordinacijo pa vodi predsednik društva Jozej Krasnik. »On ima vse pod kontrolo in ogromno dela opravi v ozadju,« pove Mochar.  Piknik bi bilo brez pomoči številnih prostovoljcev skoraj nemogoče, poudarja. »Približno 40 ljudi pomaga. Med njimi so člani društva, domačini in drugi prostovoljci. Brez teh bi bilo zelo težko,« pravi. Ribiški piknik je višek delovanja Podjunskega ribiškega kluba, ki danes šteje okoli 100 članov med 9 in 80 let.  Na vprašanje zakaj naj bi se v nedeljo, 21. 6., napotili v Rikarjo vas na tradicionalni ribiški piknik, pove Mochar: »Piknik je priložnost za druženje, srečanje s prijatelji in prijeten dan v dobri družbi.«