Kluba slovenskih (KSŠŠD) in hrvaških (HAK) študentov sta vabila na demonstracijo: »Štrajk« za manjšinske pravice

15. maja 2025 je Avstrija obhajala 70. obletnico podpisa Avstrijske državne pogodbe (ADP). Politiki in političarke so se najprej srečali v parlamentu, potem pa v Belvederu, kjer so s šampanjcem nazdravili na drugo republiko. Istočasno se je pred uradom zveznega kanclerja zbralo okoli 400 manjšincev in manjšink ter zaveznikov. Mladi in stari so vzeli transparente, table, glasbila in lutke v roke, da bi 70 let po uveljavitvi sedmega člena ADP, ki hrvaški in slovenski narodni skupnosti zagotavlja osnovne pravice, glasno opozorili na manjkajočo uresničitev ravno teh pravic ter so v solidarnosti nastopili za izboljšanje pravne in družbene situacije vseh manjšin v Avstriji.

Demonstracijo z naslovom »Manjšinski štrajk« sta organizirala Klub slovenskih študentk*študentov na Dunaju (KSŠŠD) in Hrvatski akademski klub (HAK). Kluba sta ob obletnici ADP zasnovala dvoletni projekt »Čl_n 7«, ki se ukvarja s problemi avstrijskih manjšin ter z možnostmi te pravne podlage v 21. stoletju. V preteklem semestru sta študentski društvi že imela niz prireditev, pretekli četrtek pa prvo demonstracijo. Študenti in študentke so v večmesečnih pripravah vzpostavili stik z organizacijami narodnih skupnosti, manjšin in solidarnega večinskega prebivalstva. Zahteve demonstracije so jasne: ustanovitev zavezništva marginaliziranih skupnosti, večjezično in inkluzivno šolstvo, uresničitev pravic sedmega člena tudi izven historičnih naselitvenih območij narodnih skupnosti, postavitev večjezičnih topografskih napisov, zaščita in digitalizacija manjšinskih jezikov in narečij, prepoved manjšinsko-sovražnih organizacij, večjezičnost na uradih in sodiščih, obnovitev zakona o narodnih skupnostih, priznavanje več narodnih skupnosti in uresničitev državnega akcijskega načrta proti rasizmu ljudske iniciative Black Voices. 

Večperspektivnost je bila rdeča nit dneva, nastopilo je 13 govornikov in govornic. Z vidika koroških Slovencev, Romov, Judov, kvir Kurdov, Madžarov, gibanja za samostojno življenje, gibanja za mir na Bližnjem vzhodu, avstrijskih antifašistov so govorili o izzivih lastnih skupin in poudarili skupni boj za enakopravnost. Govornica mad­žarske skupnosti Liza Hausmann-Farkas je pozdravila navzoče: »Kot mad­žarska narodna skupnost danes stojimo solidarno ob strani slovenske in hrvaške narodne skupnosti. (...) Vemo, kaj pomeni, če se moraš boriti za vidnost, šole, medije, za prostor v družbi. In rečemo: Pravice narodnih skupnosti niso posebne pravice. So človekove pravice.« Nann Karner, zastopnik_zastopnica gibanja za samostojno življenje je npr. opozoril_opozorila na to, da poleg sedmega člena tudi  »mednarodna konvencija o pravicah invalidov« ni izpolnjena ter opozoril_opozorila na to, da se le s sodelovanjem lahko premaga izzive bodočnosti, kot je klimatska kriza. Pia Thomasberger, odbornica romske visokošolske organizacije HÖR, je govor razumela kot poziv, »da naj se jezika in kulture ne skriva, temveč da sta lahko vidna, slišna in živa«. 

Od urada zveznega kanclerja se je demonstracija odpravila na pot. Po Ringu so zadonela gesla kot: »Jaz rečem VU, krava reče MU, mi smo še vedno TU, TU, TU!«, »Abrakadabra, večjezična tabla!«, »Deutschpflicht ist mir scheißegal, mei erste Sprach ist auch legal!« (Obvezna nemščina me ne briga, moj prvi jezik je tudi legalen!) ali pa klasični »Člen sedem – pravica naša!«. Otroški blok, v katerem so bili otroci iz hrvaško-nemškega otroškega vrtca Viverica ter iz na Dunaju živečih koroškoslovenskih otrok, je vztrajno zahteval: »Viverica, naša pravica!«. Pohod se je ustavil pred parlamentom, kjer se je prebralo besedilo Elene Messner o večgeneracijskem boju za uresničitev manjšinskih pravic. Messner piše: »Moja mama Tatjana je skupaj s soborko v deželni vladi začela gladovno stavko. Odziv medijev in solidarnostne izjave so postavili urade pod pritisk in pospešili ustanovitev šole. Odraščala sem torej z izkušnjo, da lahko imata tako pritožba na ustanovno sodišče kot tudi gladovna stavka dveh žensk pozitivne posledice. Kakšna izkušnja za otroka! Paragraf je postal nekaj konkretnega in resničnega – šola!« Upor je potreben in lahko povzroči spremembe – tako je bilo sporočilo besedila ter demonstracije. 

Ob sedmih so demonstranti dosegli Schillerplatz, kraj, na katerem vsako leto poteka spominjanje na armenski genocid. Na velikem odru so poleg govornikov in govornic nastopile tudi razne manjšinske glasbene skupine. Za koroške Slovence je zaigral bend Bališ, gradiščanske Hrvate pa so glasbeno zastopale skupine Basbaritenori, Bruji in Kacavida. Glasno in jasno sta zaključila večer punk benda Makeshift concept in Ubahnpudding. 

Demonstracije so se tako udeležile osebe, ki so doživele podpis ADP, kot tudi otroci, ki se še vedno ne morejo poslužiti zapisanih pravic. Vsi upajo, da bodo še skupno doživeli njihovo uresničitev.