Hanns Haas, Rizzijev nagrajenec 2024: Nagrado si je že zdavnaj zaslužil

Ko smo Hannsu Haasu (81), bivšemu visokošolskemu učitelju zgodovine na salzburški univerzi, čestitali in ga vprašali, kako je sprejel vest, da sta Slovenska prosvetna zveza (SPZ) in Zveza slovenskih organizacij (ZSO) izbrali njega za letošnjega Rizzijevega nagrajenca, je v pogovoru z Novicami odgovoril: »Vinzenz Rizzi mi je na osnovi mojih rešerš znana osebnost. Šteje med nemške liberalce, ki so bili pripravljeni za sožitje med narodi. Poudarjam: med nemške liberalce, ne nemškonacionalce, kot trdijo v internetu, ker teh takrat še sploh ni bilo. Prav tako poudarjam: zelo je pomembno, da se ugotovitve znanosti in umetnosti ofenzivno vnašajo v politične razprave. To me povezuje tudi z dosedanjimi prejemniki Rizzijeve nagrade.« 

Na vprašanje, kako in kdaj je kot zgodovinar, ki prihaja z vzhodnega konca Nižje Avstrije, iz Horna, prvič prišel v stik s slovensko narodno skupnostjo na Koroškem, pa se je glasil odgovor: 

V stik z vprašanjem koroških Slovenk in Slovencev sem prišel po znanstveni poti, in sicer leta 1971 na Dnevu zgodovinarjev v Innsbrucku. Na tem zasedanju je delovna skupina, ki so jo v glavnem sestavljali koroški zgodovinarji, razpravljala o koroškem plebiscitu leta 1920. V ospredju njihove razprave ni bil plebiscit, ki je, kot je znano, izpadel v korist Avstrije z glasovi slovenskih volilnih upravičencev. V ospredju delovne skupine je bila teza, da je bil »obrambni boj« predpogoj za to, da so v senžermenski državni pogodbi leta 1919 določili plebiscit glede državne pripadnosti spodnje Koroške. Bilo pa je tako, da sem sam leta 1968 zaključil disertacijo na temo mirovna konferenca v Parizu. V disertaciji sem obrazložil, po katerih vodilnih smernicah so države zmagovalke prve svetovne vojne določile nove meje v Srednji Evropi. 

Za razliko od koroških zgodovinarjev je Haas prišel do zaključka, da obrambni boj nikakor ni bil odločilen, da so se države zmagovalke odločile za plebiscit. Po razpadu habsburške monarhije in porazu nemškega rajha je namreč bilo treba vso srednjo Evropo na novo organizirati. Pri tem so, poudarja letošnji Rizzijev nagrajenec, deloma potrdili zgodovinske meje, deloma določili nove meje po etničnih kriterijih. Hkrati je ameriški predsednik Woodrow Wilson vnesel v razpravo tudi geografske vidike in se je, ko je šlo za Koroško, glede Celovške kotline zavzel za ohranitev njene naravne in gospodarsko-prostorske enovitosti – podobno kot v primeru meje na Brenn­erju, ki je kljub nemškogovorečim Južnim Tirolcem postala severna meja Italije. Po prepričanju zgodovinarja Haasa so bili »mirovni storilci« tudi dobro informirani o razmerah na jezikovnih mejah, to med drugim »preko poročil stacioniranih nacionalnih komisij na Dunaju«. Po tej poti so dobivali tudi informacije o narodnopolitičnih sporih na spodnjem  Koroškem ob prelomnici let 1918/1919 ter o »razhajajočih se orientacijah regionalnega prebivalstva neglede na to, da so bili Slovenci v večini«.

S knjigo »Österreich und seine Slowenen«, ki sta jo Hanns Haas in na žalost že rajni Rizzijev nagrajenec Karl Stuhlpfarrer (1941–2009) skupaj napisala, sta bistveno prispevala, da je avstrijska javnost in znanost začela drugače gledati na vprašanje slovenske narodne skupnosti na Koroškem. Knjiga obširno in znanstveno utemeljeno dokumentira zapostavljanje slovenske manjšine. Izšla je leta 1978, Haas pa se še danes »hvaležno spominja na angažma založbe Löcker in Karla Smolleja«. Prav tako se hvaležno spominja, kako je v času nastajanja knjige »verjetno s pomočjo Slovenskega znanstvenega inštituta z Avgustinom Mallejem, Foltijem Simo in Štefanom Pinterjem« navezal stike z Inštitutom za narodnostna vprašanja v Ljubljani ter mdr. z zgodovinarji Tonetom Zornom, Dušanom Nečakom in Jožetom Pirjevcem. Z zadoščenjem se tudi spominja, ko je lahko leta 1973 skupaj s Karlom Stuhlpfarrerejem sodeloval v kontaktnem komiteju, ki ga je inštaliral zvezni kancler Bruno Kreisky v narodnopolitično »vročih« 70. letih prejšnjega stoletja. Spominja pa se tudi številnih predavanj in diskusij v teh »vročih časih«. Predaval in diskutiral je po vsej Avstriji, seveda tudi na Koroškem, kjer je redno bila prisotna tajna policija, v nekem kraju pa so ga napadli tudi fizično. 

Skratka: Hanns Haas, odkrit prijatelj koroških Slovencev, si je Rizzijevo nagrado že zdavnaj zaslužil.