Dunaj praznuje slovenskega literarnega velikana Cankarja

ALJAŽ ARIH: Pred enim letom smo se že začeli pogovarjati z Erwinom Köstlerjem, ki je prevajal številna dela Cankarja v nemščino, o ideji, da bi ob tej pomembni obletnici priredili neko večjo prireditev oz. prireditveni niz tukaj na Dunaju. Köstler je potem postal spiritus agens teh Cankarjevih dni. V okviru niza bomo posvetili veliko pozornosti knjigam, ki jih je Cankar v času svojega bivanja na Dunaju napisal. Najbolj znana je gotovo knjiga »Hiša Marije pomočnice«. Dejanska Hiša Marije Pomočnice na Dunaju še vedno obstaja in deluje kot socialna ustanova. Januarja je SKICA tam otvorila programsko leto s predstavitvijo prevoda Erwina Köstlerja ter s pogovorom s pisateljico Ano Marwan. Zdaj je Köstler po povesti »Hiša Marije Pomočnice« naredil tudi priredbo za glas in klavir, s predstavitvijo katere bomo odprli Cankarjeve dneve 4. maja v Künstlerhausu. V naslednjih dneh se bodo vrstile še prireditve, kot so npr. vodstvo po Cankarjevem Dunaju, mednarodni simpozij z naslovom »Kritika življenja kot vsebina in namen umetnosti«, na katerem bo sodelovalo štirinajst strokovnjakov in strokovnjakinj, in projekcija filma »Cankar« ter pogovor z režiserjem Amirjem Muratovićem. Pri vsem tem se nam zdi posebej pomembno dati poudarek na odnos Cankarja z mestom Dunaj.

Na Dunaju je Cankar napisal večji del svojega opusa – od »Hlapcev« do »Skodelice kave«. Ottakring, kjer je Cankar na Dunaju živel, je bil delavski okraj in Cankar je živel zelo skromno, lahko bi rekli v revščini. Ta situacija ter njegova okolica sta ga močno zaznamovali. Vse svoje življenje je zagovarjal delavski razred, pravice delavcev ter socialdemokratske ideje in te teme tudi obdelal v svoji literaturi.

Cankar je bil Slovenec v nemškogovorečem okolju in bil zaradi tega zaznamovan kot tujec. Koroški Slovenci seveda niso tujci v avstrijskem okolju, a jih večinsko prebivalstvo na žalost pogosto zaznamuje kot »drugačne«. Mislim, da je v tem absolutno neka povezava med manjšino in Cankarjem ter možnost identifikacije.

Ob začetku 20. stoletja je v monarhiji še vedno vladala močna cenzura. Cankar pa je vedno povedal, kaj si o cenzuri misli, in tudi drugače ni molčal o nepravičnostih, ki jih je videl. Pripovedi, kot je »Hiša Marije Pomočnice«, opisujejo in kritizirajo razkorak med revščino na eni strani in bogatim svetom na drugi strani. V svojih besedilih je Cankar odkril ta »drugi Dunaj« – predmestje, delavsko okolje – o katerem se ni pisalo. Obdeloval je teme, ki ljudem niso bile prijetne in jih marsikdo ni želel videti. Cankar je presegal te tabuje in to cenzorjem ni bilo všeč. Te tematike, ki jih je Cankar odkrival in predelal v literaturo, pa so danes še vedno tako aktualne, kot so bile pred sto leti.

Razlika je velika. V Sloveniji Cankar velja za enega največjih slovenskih pisateljev. Ni Slovenca, ki bi ne poznal Ivana Cankarja in njegovih del. V Avstriji je to malce drugače. Toda po zaslugi Erwina Köstlerja in njegovih prevodov se je tudi avstrijska publika seznanila s Cankarjem. Predvsem strokovna publika v Avstriji ga pozna in ceni. Veselim se pa, da lahko zdaj z našimi dogodki Cankarja približamo še širšemu občinstvu.

Vsak narod potrebuje osebnosti, ki povežejo in ozavestijo ljudi v identiteti. To so predvsem pisatelji in pisateljice. Brez pisane besede praktično ni naroda. Mislim, da smo Slovenci včasih nekoliko samodestruktiven narod. Tudi Cankarja dostikrat citiramo v bolj negativnih kontekstih, kot je npr. »Slovenci - hlapci«. Menim pa, da se to lahko tudi obrne in reče: »Saj nismo hlapci! Dvigni svojo samozavest!« Smo popolnoma enakovreden narod z drugimi in kljub temu, da smo toliko časa živeli pod tujo krono, smo dobili svojo državo. 35 let po ustanovitvi države pa jo že jemljemo kot samoumevno. Moramo jo tudi ceniti. Zdi se mi prav, da nas Cankar na to opozarja.

Glede na to, da je Slovenija sosednja država, je avstrijskemu občinstvu blizu. Poznajo dokaj dobro tudi slovensko umetnost in kulturo. Tukaj na Dunaju je hkrati bistveno lažje in težje predstaviti slovenske umetnike kot v drugih zveznih deželah – iz preprostega razloga, ker je na Dunaju toliko kulturne ponudbe. Moram pa tudi reči, da so kraji, kot je npr. Gradec ali Celovec, ki so tudi bliže meji, pogosto bolj hvaležni za predstavitve slovenske kulture. Toda nasplošno v Celovcu oz. na Koroškem SKICA deluje zelo malo. Ne zato, ker Koroška ne bi bila pomembna – ravno nasprotno, za nas Slovence je Koroška gotovo najpomembnejša avstrijska zvezna dežela. A na srečo je tam toliko zelo aktivnih kulturnih društev z odličnimi programi, da dodatne aktivnosti SKICE niso potrebne.

Trudimo se pa zelo vključevati v program koroško-slovenske umetnike in  umetnice. Imeli smo že krasne projekte na področju likovne umetnosti s Tanjo Prušnik, na področju literature s Cvetko Lipuš in Majo Haderlap, na področju glasbe s Tončem Feinigom in na področju gledališča s teatrom Rampa. Eno naših poslanstev je gotovo, da sodelujemo z narodno skupnostjo in s tem mehkim pristopom kulture nudimo neke vrste podporo slovenski manjšini v Avstriji.

Mislim, da je Sloveniji koroško-slovenska kultura in umetnost zelo blizu. Ta čezmejna izmenjava je močno prisotna. To me zelo veseli, saj je na Koroškem zelo veliko kakovostnih umetnikov. Zdi se mi prav, da se jim, posebno v Sloveniji, nudi priložnost, da se predstavijo. So del našega kulturnega prostora, ne glede na to, da nas loči državna meja. Kultura je namreč brezmejna.